»A v misijone greš?« me je marsikdo vprašal pred odhodom. Ne. Nimam tega klica. Vsaj ne da bi vedela. – Čemu torej ta pot?
V Keniji sem slab mesec, pred menoj sta še dva. Preteklo leto sem preživela v Rimu. Program »probacije« je namenjen uršulinkam z vsega sveta. Lahko bi mu rekli sobotno leto. Zame je bilo to vsekakor leto obnove na vseh nivojih. Čisto presenečenje. V skupini nas je bilo 14 – iz Slovenije, Slovaške, Poljske, Indije, Indonezije, Tajske, ZDA, Kameruna, Kenije. Del te izkušnje je tudi obisk druge uršulinske province. Za večino se je zgodil pred Rimom, zame je ta čas zdaj. Zakaj Kenija? Še sama ne vem točno. A kar vem zdaj, je to, da sem na pravem mestu, da je to zame odličen prostor učenja.
Prva poteza Kenije, ki je zelo očitna, je praznovanje. Jasno, oblečeno v glasbo in ples in preprosto, a okusno in zdravo hrano. Ena mojih prvih svetih maš v Keniji je trajala slabih pet ur. Lahko bi bila še daljša, so mi povedale naše sestre. A nobenega dolgčasa. Štirikrat večne zaobljube in dvakrat prve zaobljube naših sester Joan, Veronice, Francisce, Oliver, Alice in Beryl. Tu moli celo telo, ne le glava, si mislim in se previdno, zadržano pridružim plesu med zahvalno pesmijo.
»Zaobljubim čistost, uboštvo in pokorščino …« Sestre Francisca, Joan, Beryl, Alice, Oliver in Veronica. (foto: s. Roselyne)
»Nove« uršulinke. Veliko veselja.
Nekaj dni kasneje smo se odpravili na pot. Kakšne tri ure vožnje – ne vprašajte me po kilometrih, tu se razdalja meri v času potovanja. Nyumbani Village. Uršulinska skupnost sv. Frančiška. Moj novi dom. Spet priložnost za praznovanje. Dve kandidatinji od tu odhajata v skupnost v Kitui, jaz pa na vratih z vso prtljago. Preprosta torta, pesem in pravilo: torte si ne daš v usta sam . Preproste geste z veliko veselja in naklonjenosti.
Nasmeh razrahlja vsako negotovost. (foto: sr. Maria Anna)
Še en košček dobrodošlice.
V hiši ostaneva sami s s. Faith. S. Joan, s. Veronika in s. Francisca se bodo vrnile čez nekaj dni oz. tednov. Sama pozabim, da je 1. maj datum mojih večnih zaobljub. S. Faith pač ne. Zjutraj praznujemo skupaj z duhovnikom, ki pride maševat v vas.
Še eno praznovanje: 93. rojstni dan mame s. Francisce. Nekaj ur vožnje. Nobenih smerokazov, a se ne izgubimo. Nekdo vedno ve za pot. Zbere se vsa družina, ker je poseben dan. Mama bo podelila svoj blagoslov. To se zgodi le enkrat v življenju. Deležne smo ga tudi me. Praznovanje začenjam prevajati v »biti skupaj« – vključene so vse generacije. Nikomur se ne mudi. Jemo, ko je kozliček pečen in čapati pripravljeni. Vse sveže – in za vse je dovolj.
Istočasno je na izkušnji tudi poljska uršulinka s. Maria Anna.
Večne zaobljube odmevajo. Praznovanje se nadaljuje na domu in po župnijah, iz katerih prihajajo sestre. Pridružimo se s. Veronici – v soboto maša in pogostitev pri njej doma. Travnik, kjer se sicer pasejo krave in koze, postane cerkev pod šotorom. Pes mirno gloda svojo kost, ko mi plešemo, gremo k obhajilu, čestitamo, delimo torto.
Drugačne vrste praznovanje je obisk s. Eunice, ki jo obiščemo ob smrti njenega brata. Za podporo. V sočutju. Je srečanje sredi naglice v pripravah na pogreb. A se vseeno zgodi globina. Bolečina ne zahteva posebnih pogojev, da se razlomi med nami. S s. Eunice ostajajo nekatere od sester, ki si prerazporedijo svoj delovni čas v bolnišnicah. Pomembno jim je, da si stojijo ob strani, dajo roko pri kuhanju riža in drugih opravilih ob sprejemanju obiskov.
Nekaj dni kasneje se udeležimo še pogreba. Ko se približujemo hiši, kjer bo sveta maša in kjer bo brat s. Eunice pokopan, slišim živahno glasbo. Seveda se začudim. »Praznujemo njegovo življenje,« mi pove ena od naših sester. Pogreb je celodnevni dogodek. Že zjutraj domači in drugi grejo v mrtvašnico, kjer prevzamejo pokojnega. Nato čas za slovo – bratje, sestre, nečaki, vnuki, sosedje, prijatelji, sodelavci … kakšnih dvajset ali še več različnih skupin, vsaka od njih na kratko spregovori. Duhovnik potrpežljivo spremlja dogajanje. Čez par ur – po vseh nagovorih – sveta maša. Duhovnik govori v kamba jeziku, pridiga ni kratka, a poskrbi za veliko smeha. Človek skoraj pozabi, da je nekdo umrl. Grob je pod drevesi poleg hiše. Nato kosilo/večerja za vse, pogovor in odhod domov.
Je v Keniji vse samo praznovanje? Še zdaleč ne.
s. Jana Rovtar (jana.rovtar@gmail.com)
