V Keniji govorijo angleško. Še prej swahili. In še prej – na območju, kjer sem – kamba, njihov materni jezik. Vsak otrok ima dve imeni. Kamba ime in še drugo, bolj »naše«, krščansko ime. Zapomniti si prvega je stokrat težje kot pa drugega. Prvo ime običajno pove nekaj o trenutku rojstva – da se je otrok rodil ob sončnem zahodu, ko je deževalo, v času suše ali pa nekaj, kar je otrok prinesel v družino: svetlobo, milost … Tudi ime kraja, kjer živim, ima ime s sporočilom: Nyumbani Village. Vas, ki želi biti dom.
Da se ne izgubim(o). V zadnjem mesecu je veliko deževalo, veliko krajev v Keniji so prizadele poplave. Pri nas je zato vse zeleno, a po dveh tednih spet prosimo za dež.
Vas je bila leta 2006 ustanovljena za otroke brez staršev, okužene s HIV. Več let je bila vas polna, nameščenih je lahko 1000 otrok. Danes jih je v vasi skoraj 700. HIV-a je bistveno manj, a je še vedno prisoten. Otroci živijo v hišah, v kateri je prostora za 8 do 12 otrok. Skupna soba, dve ali tri spalnice, soba za »šušu« – babico ali dedka, ki živi z njimi in ima vlogo starša. Štiri hiše skupaj tvorijo klaster – sredi med njimi, kakor na mini »trgu« – stoji pralnica. Ob hišah raste koruza, fižol, buče in druge vrste zelenjave. – Vas ima še dispanzer, tri šole, cerkev, nekaj hiš za učitelje, hišo za goste, kar nekaj »sončnih plantaž«, cel kup rastlinjakov in njiv. Na enem koncu vasi otroci lahko kupijo čapati – zanje je to glavni priboljšek, ki pa v sebi nima nič sladkega. Cena: 10 kenijskih šilingov, kar pomeni nekaj centov. Za večino od njih celo premoženje, vsi si ga ne morejo privoščiti.
Pralnica na »trgu« klastra. Če so otroci doma, jih največkrat najdem tu. Klepetajo, se igrajo …
V čem otroci tu najdejo dom?
V dejstvu, da imajo streho nad glavo. Vsak dan tri obroke hrane – skrajno preproste, bolj ali manj iste, a so. Da hodijo v šolo – izobrazba je glavna naložba v njihovo prihodnost, tega se večinoma zavedajo tudi sami. Imajo nekoga, ki opazi, da zjutraj niso naredili postelje ali pa da so dobro počistili skupni prostor ali opravili kakšno drugo dolžnost; ki jim pokaže, kako se pripravi muthokoi (preprosta jed iz bele koruze); ki z njimi deli modrosti življenja. Danes zjutraj so otroci po maši iz cerkve tekli v šolo – od najmlajših do najstarejših. V oči sta mi padli dve deklici, stari kakšnih 4 in 6 let, ki sta se držali za roko. V tem je varnost. Tudi to je dom.
Vsak od otrok ima svojega skrbnika, običajno člana svoje družine, a ti imajo svoje otroke in skrbi. Nekateri počitnice lahko preživijo pri njih, toda ena tretjina jih ostane tu. Večino časa otroci preživijo v šoli. Za vikend pa jih najdeš povsod. Še največ na igrišču, kjer igrajo nogomet, banko ali košarko – v vseh športih so zelo dobri, čeprav so žoge le približki tega, kar poznamo mi. Drugi najdejo svoj »sedež« v dvorani, kjer imajo majhen ekran. Gledajo, kar je na sporedu. Mr. Beana, poročila, kakšno nanizanko – se smejijo, poslušajo … . Če ne bi bili tu, v Nyumbani, bi bili na ulici.
Ena od hiš, spredaj kokošnjak in zbiralnik za deževnico.
Babice in dedki, vseh je okrog 70, v vas običajno pridejo s svojimi vnuki, a ne nujno živijo v isti hiši. Živijo od dela svojih rok: na njivi, kar nekaj jih skrbi za lastne piščance, koze, ali pa izdelujejo pletene košare, ki jih prodajo na tržnici. Dobijo pa hrano, streho nad glavo, tudi zdravila. Za otroke v hiši so kot starši – a se ve, da staršev ne more nihče zares nadomestiti. So v stalnem stiku s socialnimi delavci. Sem običajno pridejo iz slabših razmer, tudi iz zapostavljenosti – in pridejo radi. Tako Nyumbani Village postane dom tudi zanje.
Vsaka hiša ima kuhinjo, ki jo uporabljajo babice oz. dedki. Za kurjavo uporabljajo les ali oglje.
Uršulinke v vasi
Kaj pa me? Naša hiša stoji v bližini cerkve, zraven nas je še hiša za duhovnike, ki pa je trenutno prazna. Nimamo pralnega stroja, tudi likalnika ne. Tekoča voda je v kuhinji. Za vse ostalo uporabljamo deževnico. Za tuširanje vedro. Za hišo velik vrt, pravzaprav njiva. Vsa zelenjava pride od tam. Nismo lačni – nasprotno, hrana je polnovredna in zelo okusna. Moja »odvisnost« od čokolade je tu izpuhtela neznano kam. Občutek imam, da je zelo preprost način bivanja za sestre dodaten izvir notranje moči.
Naša hiša. Zadaj velik vrt, kar njiva. Levo kapela z Najsvetejšim – naš luksuz .
Dom ni dom zaradi razkošja. Dom naredijo ljudje. Moje sestre Faith, Joan in Veronica (Francisca se vrača ta teden) imajo odličen smisel za humor. Ogromno spontanosti in smeha je v tej hiši. Nobene zategnjenosti, pa tudi ne nezdrave zadržanosti. O zamerljivosti ni sledu, a veliko prostora za neposrednost. So pa vsebine, ki se jih ne dotikamo. Te so svete in če jih hočem odpreti, me sestre ustavijo ali pa zamenjajo temo.
Naša skupnost: s. Joan, s. Veronica, s. Faith. S. Francisca se vrne kmalu.
Je tu zame dom? Je. Tu se učim in rastem; lahko dam roko pri preprostih opravilih. Tudi če ne razumem vsega – prvi jezik v skupnosti je vendarle svahili – sem ena od njih; mzungu – beli človek, a njihova sestra v Jezusu Kristusu, ki nas zjutraj in zvečer – no, tudi čez dan, ko smo vsaka na svojem koncu – pripelje skupaj. Hvaležna.
s. Jana Rovtar (jana.rovtar@gmail.com)
