Med tednom vstajam okrog petih. Zbudijo me glasovi otrok, ki takrat odhajajo v šolo – oni vstanejo okrog štirih.
Ne. Dnevov ne preživljam z učenci pri pouku. Razlog je preprost: »mzungu« – beli človek v razredu bi pobral preveč pozornosti. Kljub temu sem se nekajkrat pridružila s. Veronici, ki poučuje v osnovni šoli. Sedla sem zadaj, izven dosega otroških oči, ki pa vmes seveda poiščejo pogled in preverijo, kaj počnem. V osnovni šoli učna ura traja 35 minut. Zbranost, sodelovanje, preprostost so tri dimenzije, ki opišejo, kaj in kako se dogaja pri pouku. Ja, otroci učitelje spoštujejo. Seveda se najdejo izjeme, a je odziv s strani učitelja ali vodstva hiter in običajno učinkovit.
S. Veronica, po naše učiteljica razrednega pouka, na vrtu njenega lanskega razreda. Ponosna je nanje.
S. Veronica, ki v Nyumbani Village živi od leta 2019, je aprila, takrat, ko sem prišla v Kenijo, izpovedala večne zaobljube. Enako kot s. Joan, prav tako učiteljica in članica naše skupnosti. Za s. Joan bo prostor in čas takrat, ko se lotim pisanja o glasbi. Danes pa o šoli in poučevanju (tudi) skozi oči s. Veronice.
»Plakati« na zunanjih stenah šole.
Šole na vasi
V Nyumbani Village so tri šole: osnovno šolo (Hot Courses), srednjo šolo (Lawson High School) in srednjo (nižjo) poklicno šolo (Polytechnics). Najmlajši ostanejo »doma« v družbi starih staršev. Ko otroke vprašam, če radi hodijo v šolo, mi brez izjeme pritrdijo. Ocene tega ne potrjujejo vedno. S poukom začnejo okrog šestih. Do kosila imajo otroci vmes zajtrk in dva odmora. Po kosilu spet pouk, ob 16.00 so na urniku aktivnosti vseh vrst, ki jih vodijo učitelji – šport, glasba, ples … »Proste« ure, ki to v resnici niso, imajo tudi zvečer. Namenjene so osebnemu študiju, branju, konzultacijam z učitelji.
Poslanstvo, vizija in vrednote vsem na očeh, na »trgu« pred zbornico, kjer ob ponedeljkih in petkih dvignejo kenijsko zastavo.
Dati otrokom življenje
S. Veronica me je povabila k pouku angleščine v četrtem razredu – tako sem vsaj nekaj razumela. Nobenih posebnih pripomočkov. Glas, interakcija, tabla so glavna orodja. Učenci poslušajo, ponavljajo, odgovarjajo na vprašanja, si zapisujejo snov. Nobenih posebnih pozivov k miru v učilnici, med delom tišina ali pa ogromno interakcije. Zdelo se mi je, kot da sem na drugem planetu.
Kljub preprostemu načinu pouka je med učiteljem in učenci veliko interakcije.
Učitelje tu vidim manj utrujene, bolj vedre, niso zasuti s papirji. Toda njihov delovnik lahko traja od jutra do poznega večera. Večkrat sem šla mimo učilnic, pa nisem slišala učitelja, ki bi moral povzdigniti glas. Če je potrebno, otroke pustijo same v razredu. Od njih se preprosto pričakuje, da so odgovorni in samostojni in da opravijo nalogo, ki jim je naložena. Jasno, da tu in tam potrebujejo opomin in spodbudo. A to učinkuje.
S. Veronica pravi:
Kot učiteljica se počutim kot mama mnogim otrokom. Poklicana sem, želim jim dati življenje. To pomeni, da nanje vplivam. Da jih hranim. Da jih vodim. Velika odgovornost je to. A prebuja življenje.
Otroci so že pripravljeni na pouk.
Posebno pozornost namenjam duhovnemu in moralnemu razvoju otrok. Verjamem, da nekdo lahko uspe, če ima vero v Boga in če ima ponotranjene vrednote.
Kot učiteljica si želim, da bi se vsak otrok lahko pozitivno razvijal. Želim si vplivati na otroke na način, da bodo rasli duhovno, moralno in akademsko. Posameznik, ki je razsvetljen, lahko spodbudi spremembo tudi pri drugih. Ti otroci so lahko začetek spremembe. Moj cilj je izboljšati življenje vsakega otroka, da bo lahko vplival na to, da se spremenijo tudi drugi. S tem se dobra zgodba nadaljuje. Na misel mi prihaja podoba sveče, ki osvetljuje sobo. Svetlobo daje vsem, ki so v prostoru. Tega si želim za naše otroke. In tako vidim svojo vlogo.
Učilnice so sila preproste. Še krede so najbolj navadne, naješ se tega prahu.
Vidim, da je eno glavnih bremen naših učencev travma iz domače družine, ki (še) ni razrešena. To jih močno ovira pri učenju. Zato je tudi motivacija za šolsko delo pogosto nizka. Moralna in finančna podpora s strani primarne družine ali skrbnikov je šibka, zato toliko težje verjamejo vase in se ne ali se manj trudijo za uspeh.
Napisi za motivacijo so nekaj običajnega na vseh (zasebnih) šolah, ki sem jih v tem času obiskala.
Pri pouku kmetijstva
Nisem si znala predstavljati, kako je možno v 35 minutah posaditi krompir. S. Veronica mi je dokazala, da se da. Ura kmetijstva za 6. razred. Učencev je v tem razredu okrog dvajset, na razpolago pa tri motike in manjša lopata. Njiva je čisto zraven šole, vsak razred ima odmerjen svoj kos obdelovalne zemlje. Fantje hitro primejo za orodje in skopljejo »globoko« gredo. Spodaj kos polivinila, ki bo zadrževal vlago.
Za vsakega se najde delo.
Nekaj učencev z majhnimi plastičnimi posodicami, tistimi od margarine, tečejo po vodo, da zalijejo, kar so posadili pred nekaj dnevi. Par drugih razporedi sadike krompirja – kar brez korenin, “Brez skrbi, bo raslo,” mi rečejo – in se lotijo sajenja. Ker jim ostaja prostora, jih nekaj teče do našega samostana, da na našem vrtu (z dovoljenjem, seveda) naberejo nekaj dodatnih sadik. Fantje se izmenjujejo pri prekopavanju zemlje. Brez posebnega opozorila ali spodbude. Je pa res, da eni več delajo, drugi več govorijo, tretji več opazujejo.
Zadnje minute šolske ure. Še kanal okrog grede, zastirka in je.
»Ambulanta« na drugačen način
Junija – učenci imajo do konca šole še nekaj mesecev pouka – so na srednji šoli organizirali »academic clinic« – akademsko »ambulanto« za vse dijake drugih in četrtih letnikov. Sodelovali smo vsi – od ravnatelja do učiteljev, socialnih delavcev in pripravnikov/prostovoljcev. Za projekt, ki ga sicer izvedejo trikrat letno, mi je s. Faith povedala en dan prej. Protokol je utečen, ne zahteva posebnih priprav in načrtovanja.
»Academic clinic« – ko se vsak učenec sreča z vsemi učitelji. S. Joan uči angleščino s književnostjo.
Zjutraj vsak dijak prejme svoje ocene pisnih testov od prvega letnika naprej. S tem listom gre do vsakega učitelja. Tu prejme povratno informacijo in spodbudo. Lahko tudi nasvet, kako se lotiti učenja, kaj izboljšati, na kaj biti pozoren. Ni kakšne hude zasebnosti. A se učitelji ne mešajo v osebne zadeve. Vloga prostovoljcev – torej tudi moja – je bila vloga starša. Ne z nalogo zaščite pred učiteljem, ampak – ravno nasprotno – podkrepitve tega, kar je povedal učitelj.
Do poklica
Na (nižji) srednji poklicni šoli dijaki lahko pridobijo poklic mizarja, električarja, obdelovalca kovin, frizerja in šivilje/krojača.
Mizarski oddelek. Najprej modeli streh, kasneje se dimenzije povečajo.
Prostor za barvanje. Čopič in barva.
Omeniti moram …
… še nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost: višji razredi in srednješolci imajo na urniku tudi predmet »life skills« – veščine za življenje. Vedno istih enajst vsebin, ki se s starostjo nadgrajujejo: samozavedanje, samozavest, upravljanje s čustvi, premagovanje stresa, prijateljstvo, asertivnost, empatija, učinkovita komunikacija, pogajalske veščine, nenasilno reševanje konfliktov in sprejemanje odločitev.
Kaj sem še opazila? Zadimljeno jedilnico, ker je v kuhinji pač treba zakuriti ogenj – poseben izziv je nabiranje drv za kurjavo. Učilnice so – po naših merilih – brez opreme. Za razvoj in projekte ni denarja. Videla pa sem tudi prvovrstne nogometaše, rokometaše in športnike vseh vrst, ki se na tekmovanjih prebijejo do državnega nivoja. Enako je s plesalci tradicionalnih plesov. A o tem v naslednjem prispevku.
s. Jana Rovtar (jana.rovtar@gmail.com)
