Ko smo pri nas doma dobili obiske, so ženske vedno najprej šle pogledat vrt. Kaj raste, kako raste … Podobno je tu. S. Faith me je hitro povabila, da greva na njivo za hišo. Kasneje še malo dlje – na rob vasi, kjer stojijo ogromni rastlinjaki in se raztezajo polja. Vreme je bilo takrat idealno, vsako noč je deževalo, čez dan pa je sonce poletno ogrelo ozračje. No, tudi v začetku junija je podobno, le da dežja že štiri tedne ni. Ponosno mi je pokazala drevesa, ki so jih posadile s sestrami in me hitro izzvala: »Si želiš posaditi drevo?« Sadike sva dobili v drevesnici na vasi.
Izziv sprejet: deset dreves – šest s. Faith, jaz štiri – meni je šlo bolj počasi.
Sajenje dreves je eden najpomembnejših hobijev v Nyumbani Village in v Keniji. Šole organizirajo dneve dejavnosti v ta namen, tudi vlada to spodbuja. Je preprosto delo – jembe (motiko) v roke – in gremo.
V aprilu in začetku maja so poplave grdo prizadele Kenijo. Šolsko delo je bilo marsikje onemogočeno. Zato so otroci po vsej državi dobili dodaten dan počitnic. Zraven pa nalogo, da posadijo drevo. Zavest, da smo odgovorni za »mother Earth«, je globoka, čeprav na tem koncu ločevanja odpadkov praktično ne poznajo. Nisem še slišala izgovora, da se glede ekologije ne da ničesar storiti. Občutek osebne odgovornosti za to zadevo je močan.
Nekaj zelenega je na krožniku vsak dan. Na začetku se mi je zdelo vse isto, zdaj ne več. Tole je green grams – slovenskega imena ne poznam.
Pridelujejo razne vrste zelenjave (večinoma gre za zelene rastline, pri katerih se uporabljajo listi – tipa špinača, blitva, tudi bučni listi), koruzo, vseh vrst stročnice, paradižnik, neke vrste pšenico. So strokovnjaki za med.
Panji sredi grmovja. Nekateri visijo v krošnjah.
Skoraj vsak dan po kosilu si lahko namesto »sieste« privoščim sprehod za rožni venec. Pot, ki sem si jo izbrala, gre mimo hlevov. Ob tisti uri običajno ženejo krave s paše. Ker si me je ena od njih nedavno izbrala za tarčo (k sreči sem se ji v zadnjem hipu umaknila), se jim izogibam. Obisk v hlevu je bolj varen. Krave molzejo na roke. Prejšnji teden sva z Gladys, socialno delavko, nekajkrat skupaj šli po mleko za njeno družino in za našo skupnost.
V hlevu. Vrsta za mleko je kar dolga. To vedno dobiš: mleko z nasmehom. Včasih zraven še kakšno muho.
Pri vsej tehnologiji, ki jo imam s seboj (telefon, računalnik, e-bralnik, zapestnica) me je skrbelo, če bo sploh dovolj elektrike za tak balast. Elektrika izvira izključno iz sončne energije, na robu vasi je več sistemov sončnih celic. Zadnji dnevi so oblačni, zato smo bili včeraj dopoldan deležni varčevalnega ukrepa: v pisarnah brez elektrike. Delo je bilo omejeno na tisto, za kar računalnik in internet nista potrebna.
Ob vsaki hiši stoji ogromen zbiralnik deževnice, ki se sicer zbira tudi v umetnih kotanjah v bližini. Uporabljajo jo za namakanje polj in vrtov ter vsega, kar raste v ogromnih rastlinjakih.
Rastlinjaki so večinoma namenjeni paradižnikom. Tu rastejo skozi vse leto. (Foto: George)
Tudi otroci so del zgodbe o samooskrbi. Vsak razred ima svoj košček zemlje, ki ga otroci obdelujejo v okviru pouka. Naučijo se vsega o kdaj, kaj in kako na njivi. Otroci iz 6. razreda so mi pokazali kako se to dela. V 35 minutah so izkopali dve gredi, posadili sladek krompir, zalili vse posajeno in poskrbeli za zastirko. Vsak naredi nekaj: s tremi kosi orodja in nekaj plastičnimi posodicami za vodo ne gre drugače.
Jembe je eno glavnih orodij. Čez tri mesece bodo otroci jedli sladek krompir z lastne njive.
Kljub vsemu morajo hrano dokupiti. Riž, koruzo, olje, sladkor … tega gre ogromno za tako število otrok (skoraj 700). Meso je na jedilniku le občasno. So otroci lačni? Gotovo vsaj kdaj so, a nisem še srečala koga, ki bi se potožil glede tega. Zadovoljni so s hrano, ki jo dobijo. Izjema so otroci s HIV – zaradi zdravil potrebujejo več hrane in imajo z lakoto več težav. Njihovo težo redno spremljajo v našem dispanzerju.
s. Jana Rovtar (jana.rovtar@gmail.com)
