Sama se imam za precej nerodno, kar se tiče plesa. A imam zelo rada glasbo. Afrika oz. Kenija sta glede obojega prava zakladnica. Jasno mi je bilo, da mi bo nerodno in da se bom gotovo tudi osmešila pri plesu z ljudmi, ki imajo ritem v genih. A nič zato.
Prva doza naju je s s. Mario Anno, Poljakinjo, čakala že pri zaobljubah. O tem sem pisala. Pet ur pri maši, a toliko plesa, da prostora za dolgčas preprosto zmanjka. Plešejo otroci, naše kandidatinje, postulantke in vse sestre. Podobno, a ne tako dolgo, je tudi pri nedeljskih mašah na župniji. Skupina otrok – od najmlajših do mlajših najstnikov – sodeluje s plesom: pri uvodni procesiji, pri procesiji s knjigo Božje besede, po darovanju, pri Gospod usmili se, slavi in Jagnje Božje, pri zahvalni pesmi in ob procesiji ob odhodu iz cerkve. Stojijo pred oltarjem, tako so ves čas aktivno vključeni v evharistijo.
Tudi praznovanja s sestrami so plesno obarvana. Večer po zaobljubah je bil en sam ples. Ne za kratko – nekaj ur. Podobno je ob prihodih in odhodih gostov. Pa ob rojstnih dnevih. Ni važno, koliko si star. Če si tam, plešeš. Kdor ne more stati, pleše sede.
Kapela v Nairobiju, v tej hiši so tudi sestre v formaciji. Ni molitve brez petja in glasbene spremljave.
Ena od mojih »učiteljic« plesa, ki nad mano do konca ni obupala, je s. Joan. Učiteljica angleščine s književnostjo na srednji šoli v Nyumbani Village. Ko sem bila tam, sem se pogosto pridružila njeni skupini dijakov, ki so se ravno takrat pripravljali na tekmovanje v tradicionalnih plesih.
S. Joan pred svojim kabinetom in učilnico.
Pravi, da ples in glasba njej pomagata, da se umirita glava in telo. Na ta način poskrbi za gibanje in osvežitev duha, nasploh – pove – to njenemu življenju doda veselje. – Če imata pouk angleščine in ples kaj skupnega? Jasno. Pri obravnavanju literature ima ustvarjalno umetniško izražanje pomembno mesto. To vključuje zgodbe, pesmi in ples.
Sr. Joan kot profesorica angleščine. Ne, testi niso lahki. Ne vem, če bi ga rešila za pozitivno oceno.
Tekmovanje, na katerega so se pripravljali, vključuje oboje: zabavo in tekmovalnost. Uvrstili so se na regijsko tekmovanje okrožja Kitui (v Keniji jih je 42), kar pomeni dva koraka do državnega nivoja. Žal niso imeli dovolj finančnih sredstev, da bi se tega nivoja udeležili.
Vadijo tam, kjer je prostor. Tudi zunaj za šolo.
Nasploh imajo za priprave zelo omejena sredstva. S. Joan je odgovorna za pripravo srednješolskih skupin, sama izbere glasbo ter poskrbi za koreografijo. Dijaki in dijakinje so res izvrstni plesalci, predani tej nalogi. Še poseben izziv je pridobiti instrumente in tradicionalna oblačila. So mojstri improvizacije, v vasi najdejo sisal (uporabijo liste te rastline, ki jih posušijo in razčešejo, iz tega naredijo tradicionalna »krila«), pločevinke paste za čevlje, piščančji puh in kartonske škatle.
Dijaki tekmujejo v različnih kategorijah: plesi, pesmi, instrumentalne skupine, prepevanje. Na zmago vplivajo ustreznost predstavitve, energija, prepričljivost.
Po tekmovanju. Ponosni. Vejo, da so dobri.
Dvakrat na dan – zjutraj večinoma kar zgodaj, tudi ob 6.10 – se sestre zberemo pri molitvi brevirja. Po mojem občutku v Sloveniji več pojemo, a ko pojemo tu, pogosto ena od sester igra na boben, druga kayambo (način igranja me vsakič znova posebej očara), tretja tamburin, če nas je dovolj, pride na vrsto še kakšna ropotulja. Zato ni »vlečenja«. Priznam, da me pri tem ritem odnese in da pogosto z mislimi nisem 100% pri besedilu, ko se predajam preprostemu užitku in veselju. Tako drugače je in ne, kitara se ne more primerjati s tem. Verjamem, da uživa tudi Bog.
Kajamba in boben se »zračita« pred kapelo. Zadaj na tleh se suši fižol.
Moje sestre, še posebej, ko smo doma, pri plesu uporabljajo celo telo. Potem razmišljam: v telesu se nabirajo usedline stresa, tudi travme. Je ples zanje zdravilo? Ko jih vprašam o tem, se mi samo smejijo.
Do prihoda v Kenijo sem bila prepričana, da Afričani pevskih in plesnih vaj ne potrebujejo. Da je glasba zapisana v duha in telo. V Nyumbani Village sem ugotovila, kako zelo se motim. Otroci so ob nedeljah – enkrat na mesec, ko smo imeli mašo – v cerkev prišli vsaj dve uri prej. Ko smo bile me še pri zajtrku, so oni že glasno prepevali. Vodi jih eden od mladostnikov iz vasi, na klaviaturah jih ob živahnih ritmih spremlja drug fant, ki se je igranja naučil sam, ker ga to veseli. Podobno je na župniji. Veselje do glasbe in ogromno vaje – to je bolj resnična podoba tistih, ki preko glasbe tu služijo Bogu in/ali skupnosti.
Še fotografija učencev v naši šoli sv. Uršule v Kitale. Projektni dan: tehnika, verouk in glasba v enem. Vsak je izdelal svoje glasbilo in skupaj so izbrali in izvedli pesem s krščansko vsebino.
s. Jana Rovtar (jana.rovtar@gmail.com)
