Letos 28. novembra praznujemo 125 let odkar je papež Leon XIII. odobril kanonično unijo uršulink. Avtonomni uršulinski samostani širom Evrope in po svetu so imeli med seboj živahne stike: pisne korespondence, povezovanje ob beatifikaciji in kanonizacije Angele Merici, izmenjava letopisov z zgodovino in razvojem samostanov in šol, pošiljali so si osmrtnice sester in molile zanje, konkretno priskočili na pomoč ob raznih preskušnjah (ob potresu v Ljubljani npr. so samostani ponudili, da sprejmejo sestre, pomagali pa so tudi z darovi za obnovo). Zaradi političnih razmer v Italiji je dvema samostanoma prišel na pomoč samostan iz Blois v Franciji. Da bi zadevo kanonično uredili so zaprosili za vzpostavitev unije. Novica o tem se je bliskovito širila od samostana do samostana. Ozračje je bilo nabito z idejo o združenju vseh uršulink. Zadnji kamenček je dodal papež Leon XIII, ki je samostane pozval k združitvi v unijo.
Po mnogih burnih dogajanjih, so se v Rimu v svetem letu 1900 zbrale predstojnice iz vsega sveta. Dvainšestdeset samostanov je pristopilo k Rimski uniji. Med njimi sta bila tudi samostan iz iz Ljubljane, ki ga je zastopala M. Terezija Heidrich in iz Škofje Loke, ki ga je zastopala M. Katarina Majhnič. Papež Leon XIII je 28. novembra odobril Rimsko unijo, naslednji dan, 29. novembra, pa se je začel prvi vrhovni kapitelj uršulink RU, na katerem so se lotile dela za pripravo konstitucij.
Povezovanje, sodelovanja, medsebojna pomoč in izmenjava so še vedno značilnosti in del identitete vseh, ki spadamo v to veliko družino.
