Kako, koliko in ali sploh govori sveta Angela v svojih spisih o upanju in veselju?
Da, govori. Veliko in prepričljivo. Povabljeni, da jo spoznate ob članku s. Marije Jasne Kogoj.
Uršulinka: pričevalka evangelija v veselju in upanju
Branje in premišljevanje svetniških zgledov je lahko velika spodbuda in pomoč v duhovnem boju, v zvesti hoji za Kristusom. Pri tem se v notranji molitvi lahko ustavimo ob tej ali oni potezi svetnika in se zazremo v svoje lastno življenje, da bi ga mogli oblikovati vse bolj v luči tiste trdne in žive vere, ki je napravila iz njih resnično poosebljanje evangeljskih vrednot. Gre za življenje iz Kristusa, iz njegovega evangelija, lahko bi rekli utelešenje Jezusa Kristusa v določenem času. Saj so svetniki tisti, na katerih najsijajneje sveti Kristusov obraz, so živi evangelij; ob njih šele začnemo marsikaj iz evangelija tudi sami zares življenjsko umevati in dobimo pobudo za spolnjevanje. Ob pogledu nanje je že sv. Avguštin, ko še ni hodil po poti zveličanja in se je bal stopiti nanjo, zaklical: ‘Zmagali so ti in ti, zakaj ne bi zmagal tudi ti, Avguštin!’ Za zmago v duhovnem boju so nam torej svetniki v dragoceno pomoč. S svojim življenjem razodevajo različne vidike evangeljskih kreposti. Pri enih so bolj izrazite ene, pri drugih spet bolj izstopajo druge, a vse so med seboj notranje povezane in nam kažejo svetništvo neke osebe.
Angelino Pravilo, Nasvete in Oporoko dobro poznamo. Iz njih razberemo, da je bila ona ena izmed tistih, ki je po priporočilu apostola Pavla (v Kol 3, 12 ss) oblekla kakor božja izvoljenka, sveta in ljubljena, različne kreposti in vse, kar koli je delala, v besedi ali v dejanju, vse je delala v imenu Gospoda Jezusa in zato tudi mogla vse voditi k njemu, ne k sebi. S svojim zgledom in besedami tudi nam osvetljuje tiste evangeljske vrline, prvine, za katere naj bi si prizadevali, da bomo v svojem življenju uresničevale evangeljske vrednote, pričevale v našem svetu za Jezusa Kristusa in s tem usmerjale k njemu, ki je Jagnje božje in jemlje nase greh vseh časov, tudi našega.
Veselje je ena izmed ključnih besed evangelija, Veselega oznanila, ki prinaša veselje odrešenja – od napovedi rojstva Janeza Krstnika do Jezusovega vnebohoda. In če pogledamo pisma apostola Pavla, najdemo tudi tam besedo veselje neštetokrat. Zato je veselje tipični element evangeljske, pa tudi meričijanske duhovnosti, saj je bila Angela vsa prežeta z veselim oznanilom. Veselje z mnogimi besednimi odtenki kar žubori v njenih spisih.
Ps 105 3-4 pravi: »…naj se veseli srce tistih, ki iščejo Gospoda.
Iščite (opazujte) Gospoda in njegovo moč, vedno iščite njegovo obličje.«
Kaj nam govori o veselju evangelij?
Še vedno odzvanjajo v naši duši, odmevajo v naših srcih svetopisemski teksti v adventnem in božičnem oznanilu. V njih je v ospredju veselje. Če pustimo ob strani starozavezna besedila in se spomnimo samo dogodkov okrog oznanila in rojstva Janeza Krstnika in nato Jezusa, srečamo kar naprej besedo veselje, radost.
Človek Jezus Kristus je bil prežet z radostjo, njegovo življenje je izžarevalo veselje, ki je izviralo iz zavesti, da je Očetov ljubljeni Sin in da izpolnjuje to, za kar ga je Oče poslal. Veselje je bistveni element v njegovem odrešenjskem poslanstvu. Očetova volja mu je bila, po njegovih besedah, v hrano. V tej hrani je užival, to ga je izpolnjevalo in navdajalo z neizmerno radostjo, ki je včasih privrela na dan, ko se je razveselil v Svetem Duhu (Lk 10, 20-21) Učence, ki so se veselili nad prvimi uspehi oznanjevanja, usmerja k pravemu veselju: »…veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih… Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.« Pred odhodom v trpljenje govori apostolom o veselju (Jn 16, 21-24), o tistem veselju, ki premaga vsako žalost, o veselju, ki ga nihče ne more vzeti, o popolnem veselju, in želi, da bi bilo to veselje v nas dopolnjeno. Njegovo vstajenje je bilo za učence vir veselja. Po njegovem vnebohodu so se z velikim veseljem vrnili v Jeruzalem in po prihodu Svetega Duha nesli veselo vest odrešenja v svet. Veselje je sad Duha.
S tem Duhom je bila napolnjena tudi Angela. Notranje veselje, ki je prežemalo njeno duhovno življenje odseva iz njenih besed, priporočil, nasvetov. Beseda »veselje« in njene izpeljanke se v mericianskih spisih tolikokrat nahajajo, da ni mogoče vseh navesti. Že v uvodni besedi k Pravilu govori o veselju kar dvakrat. Besedo povezuje z velikonočno skrivnostjo, ki vodi preko trpljenja v radost. Vrstica 25 in 27: »…trdno in neomajno verujem ter zaupam v neskončno Božjo dobroto, da bomo ne samo zlahka premostile vse nevarnosti in nasprotovanja, temveč jih tudi premagale v svojo veliko čast in veselje. Še več, to tako kratko življenje bomo preživele v tolažbi in vsaka naša bolečina in žalost se bosta obrnili v veselje in radost. V teh besedah najdemo odmev na Jn 16, 20-24).
Resnično veselje naj bi bilo značilno za tiste, ki so se pridružile Angeli, ne samo, ker bodo končno zmagale, temveč tudi, ker naj bi z njih odsevala slava njihovega novega in vzvišenega stanu. Angela nikoli ne govori lahkotno o težavah in preizkušnjah, ki jih čakajo, hkrati pa prodorno in navdušeno priporoča svojim hčeram, naj se zanesejo na gotovo končno zmago. Prav te besede sta govorila Pavel in Barnaba svojim novim spreobrnjencem: »Vlivala sta pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri, kajti skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.« (Apd 14,22) Tudi onadva, tako kot Angela, uporabljata prvo osebo množine; kot Angela vesta, da je sorazmerje med nasprotovanjem in veseljem, ki sledi, delež človeškega rodu.
Že v prvem poglavju, ko Angela spregovori o vstopu kandidatinje v Družbo, postavi prvi pogoj za sprejem in to je veselje: Vstopi naj z veseljem.
Veselje je samodejen odgovor na »osupljivo« dostojanstvo, ki ga je Bog naklonil tistim, ki jih je poklical. Tako čudovit, tako enkraten je ta dar, da srce prekipeva od nezadržljive sreče in hvaležnosti. V svojem komentarju k temu pravi s. Ignatius: »Italijanska beseda, ki jo uporablja Angela, je »allegramente«. Z le malo domišljije jo lahko povežemo z glasbenim izrazom »allegro« – živahna razgibanost in lahkotnost udarca po tipkah. Nikakor ne gre za »andante« (zmerno počasen tempo) v vedenju tiste, ki vstopi v Družbo.«
Mati navaja v 9. poglavju o devištvu veselje kot eno značilnih lastnosti svojih hčera: »naj bo vesela in vedno polna ljubezni, vere in upanja v Boga« (v. 11). V značilnem zaletu zaupanja v človeško naravo Angela potem, ko je poudarila temno plat, »nevoščljivost in zlohotnost,…nesloga in zlo sumničenje«, prosi vsako, naj bo »vesela in vedno polna ljubezni, vere in upanja v Boga«. »Vesela«. Ključna beseda za Angelo, kakor smo videli že pri sprejemanju nove članice, da »naj vstopi z veseljem«. In njene skoraj zadnje besede ponavljajo isto priporočile: »Zvesto in veselo torej vztrajajte v začetem delu.« (Zadnje volilo,22).
Beseda veselje je tudi v poglavju o uboštvu. To poglavje je polno svetopisemskih navedkov, kar kaže z ene strani na Angelino veliko domačnost s svetimi besedili, na drugi strani pa na njeno željo, da bi črpala iz njihovega poživljajočega izvira.
V prvih sedmih vrsticah poda Angela jasno analizo dveh vrst uboštva, dejanskega (stvarnega) in duhovnega; v vrsticah 8–13 uporabi evangelij, da pokaže stopnje, po katerih se lahko doseže pravo uboštvo in z njim pride do resničnega veselja; v vrsticah 14–18 pa opeva veselje, ki ga prinaša zaupanje v Božjo previdnost.
Če naredimo same sebe »popolnoma uboge in pravi nič«, postanemo zares bogate, ker imamo z Bogom »vse«. Zato se je potrebno »osvoboditi« vsake navezanosti, ki bi zavzela v našem življenju središčno mesto, ki pripada le Bogu samemu. Če pustimo Bogu, da je »naše dobro, naša ljubezen in naše veselje«, potem bodo vse druge naše ljubezni in navezanosti postale relativne in umirjene.
To je tudi Pavlova govorica v pismu Filipljanom: »… za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa …« (Flp 3,8) Toda to je predvsem govorica Jezusa samega, ko govori o potrebnih pogojih, če hočeš biti pravi učenec (prim. Mt 10,37–39 37:« Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«). Tudi Angeline besede so prav tako radikalne.
Poznamo Angelino zaupno molitev, s katero se obrača na Boga: »moje edino življenje in upanje« (P 5,35). To se pravi, da polaga »vse svoje dobro, svojo ljubezen in svoje veselje (užitek) samo v Boga in samo v njegovo dobrotno in neizrekljivo previdnost« (v. 9 in 13), kakor pravi v pravilu o uboštvu. (Naš prevod ima veselje, v italijanščini pa je druga niansa – užitek, ugajanje – delettatione, v moderni italijanščini pa piacere, v fr. delectation užitek, naslada, v angl. delight slast; naslada; radost; veselje.)
To poglavje konča Angela s pripombo o veselju. Z neke vrste drzno daljnovidnostjo je opozorila svoje učenke, naj si ne delajo skrbi zaradi svojih »zemeljskih (časnih?) potreb«, saj vsako obdaja Božja previdnost, ki vidi vse in vse ve (v. 16,17). Kajti Bog »hoče le vaše dobro in vaše veselje«. Zanimiva je ugotovitev, da Angela uporablja tukaj drugo besedo za »veselje«, namreč »gaudio« – ki ima danes za nas poseben pomen, ker jo najdemo v naslovu enega od dokumentov Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, Gaudium et spes – veselje in upanje … Tako se začenja Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu.
Poglejmo sedaj kaj najdemo o veselju v njenih Nasvetih. Nad kolonele kliče moč in tolažbo Svetega Duha. Prežete s Svetim Duhom bodo znale v svoji službi prinašati sadove Duha: … ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22). Angela prav te lastnosti najmočneje priporoča članicam vodstva Družbe, »da boste mogle odločno in zvesto izpolniti svojo nalogo ter se hkrati veseliti (tukaj je slovenski prevod napačen, prav je pričakovati – aspettare) velike nagrade, ki vam jo je Bog pripravil, če si boste, vsaka posebej, prizadevale biti zveste in zelo skrbne za njegove neveste.« Edino, kar pričakuje od njih je, da zvesto in vdano udejanjajo njena naročila. Po tem, samo po tem se bo merila njihova želja in zavzetost, da ji delajo veselje.
Delati ji veselje, danes, tukaj? Da. Angela ostaja namreč vedno navzoča sredi svojih hčera. V začetku petega nasveta spodbuja, naj imajo oči uprte k zadnjemu cilju, »naj si želijo nebeških radosti in dobrin, naj hrepene po vedno novih veselih praznikih v nebesih, po blaženih in večnih zmagoslavjih«. Angela tukaj kar kopiči besedne dvojice, kakor da ne more dovolj poudariti, kakšno plačilo jih čaka. To prekipevajoče veselje je vidno tudi v vrsticah od 23-30:
»Ohrabrite jih, opogumite jih, naj z veseljem gredo naprej. In povejte jim veselo novico, ki jim jo sporočam v imenu Jezusa Kristusa in naše Gospe, kako se morajo veseliti in praznovati, ker je v nebesih za vse in za vsako posebej pripravljena nova krona slave in veselja, če bodo le ostale trdne in stanovitne v svojem sklepu… Seveda bodo kdaj doživljale tudi stiske ali bridkosti, a bo to hitro minilo in se spremenilo v radost in veselje. In trpljenje tega sveta ni nič v primeri z nebeškimi dobrinami.«
Vesela novica, ki jo Angela naznani, je »nova krona slave in veselja«, ki čaka vsako v nebesih. To je ista »zlato bleščeča krona devištva«, ki jo je obljubila na koncu Pravila umirajočim devicam (P 11,36). Vendar najdemo v 25. vrstici Petega nasveta še en Angeli drag izraz, »vsako posebej«. Krona je pripravljena za vse tiste, ki bodo do konca ostale »trdne in stanovitne v svojem sklepu«. Hkrati pa je skrbno pripravljena za vsako posamezno (»a tutte, a una in una«). Z drugimi besedami, nebeška krona bo posebej izbrana, »po meri« oblikovana za vsako osebo. Oblikuje pa jo Bog.
Angela spomni prve uršulinke na prehodni značaj njihovega sedanjega življenja. Dobro ve, da novo življenje v Družbi ne bo nujno omililo, še manj odstranilo nehvaležnih opravil, naporov, ki so bili pogosto njihov vsakdanji delež. Zato se Angela povrne k temu, kar je rekla proti koncu Uvoda k Pravilu, da bo vsaka »naša bolečina in žalost« hitro minila in se spremenila v »veselje in radost« (v. 27). In še enkrat se njene misli ustavijo pri »nebeških dobrinah« (N 5,30). Potem, ko je sama nekoliko zaslutila nebesa, ko je skoraj umrla v Cremoni kakih šest let pred ustanovitvijo Družbe in ko je sama vnaprej okusila srečo, ki jo je čakala, želi podeliti s svojimi učenkami popolno veselje, neizrekljivo, ki ga je sama okusila, veselje, ki čaka tudi nje.
Zadnje naročilo konča s spodbudo: »In se obenem skupaj veselite, ker bo brez dvoma tako, kot vam pravim.« Ta stavek vsebuje zadnjo Angelino spodbudo v zvezi z »insieme«. Vse skupaj se morate veseliti, ker »bo brez dvoma tako, kot vam pravim«.*
Opazimo zlato nit veselja in radosti, ki poteka vseskozi v Angelinih spisih. Nikoli ne omalovažuje težav in preizkušenj, ki čakajo mlado Družbo, a tako zelo veruje in zaupa v delo, ki se ga je lotila – zlasti, ker je to Božje delo in gre za njegovo Pravilo – da ni nobenega razloga za strah in dvom, tudi ne, ko bo zapustila ta svet. Kolonele in vse hčere zapušča v veselem zaupanju: vsaka izmed vas naj se veseli, »ker bo brez dvoma tako, kot vam pravim«. Kako drzna in preroška izjava! Tako prepričljiva in pritrdilna, da je zares nemogoče o njej podvomiti, vsaka beseda v njej je resnična in se bo uresničila, komentira s. Ignatius Stone.
Tudi v oporoki gospem vdovam ne manjka besede veselje, radost.
Znani stavek: »Če boste zvesto spolnjevale ta in druga podobna navodila, kakor vam bo glede na čase in okoliščine narekoval Sveti Duh, se veselite in rade volje nadaljujte. Glejte, pripravljena vam bo velika nagrada… Zvesto in veselo torej vztrajajte pri začetem delu.« Angeline zadnje besede nam govorijo, da je treba vztrajati zvesto in veselo. Gre za veselje, ki pričuje o našem posvečenem življenju.
Veselje ima svoj temelj in izvir v njeni močni veri in najgloblji povezanosti z njenim Ljubiteljem, ki je že v sedanjem življenju učinkovita, popolno dopolnitev pa bo dosegla, ko nas bo » naš blagi in milostljivi ženin Jezus Kristus popeljal v nebeško slavo«. Mericijansko veselje ima torej eshatološko vrednost, naš pogled usmerja v radost večnega življenja v občestvo z Bogom.
To pa je tesno povezano z drugo evangeljsko držo, ki jo je Angela živela, izžarevala in s trdno gotovostjo predajala naprej. To je upanje.
Svet v Angelinem času je bil ranjen na vseh področjih življenja. Z držo evangeljskega veselja, ki se opira na skrivnostno gotovost vere in naredi to vero dinamično, je Angela prinašala ljudem upanje, kajti, pravi, Bog hoče le naše dobro in naše veselje (prim.P 10,18). Iz tega njenega prepričanja izhaja njena popolna predanost Bogu; svoje srce in svojega duha je osvobodila vsakršne naslonitve na človeško pomoč. V poglavju o uboštvu spodbuja vsako, »naj osvobodi srce vsake navezanosti, vsakega upanja v ustvarjene reči in v samega sebe in ima v Bogu vse svoje bogastvo« (P 10, 1-6).
»Moj Gospod, moje edino življenje in upanje«. Te besede so zgovorni vrhunec njene molitve, ki nam jo je zaupala. Nežni izraz Signor mio, spominja na nevesto v Visoki pesmi. Meričijansko upanje je živo, spremlja ga neomajna, trdna vera v božjo zvestobo. V Uvodu v Nasvete pravi: »Zaupajte in trdno verujte v Boga, saj vam bo pri vsem pomagal… Ker vam je zaupal tako nalogo, vam bo nedvomno dal tudi moči, da jo boste mogle izpolniti, če le ne boste same v čem odpovedale.« (Uvod v Nasvete 15-16). S. Ignatius v komentarju piše: »Vloga vere, upanja in ljubezni – treh teoloških kreposti – v našem življenju, je še ena izmed niti, ki jo Angela rada prepleta v snovanju svojih spisov. Včasih govori o upanju in veri, drugje spet o upanju in ljubezni, v Nasvetih pa prevladuje upanje. Samo v Petem nasvetu se beseda pojavi štirikrat. Upanje, neomajno zaupanje v Božjo besedo in njegovo obljubo, da bo vedno z nami. Smo del njegovega Božjega načrta z nami, ne vemo pa, kakšen je ta načrt. Upanje je most, ki nas povezuje s tem načrtom, prečkamo pa ga v veri.
Pri Angeli ni upanje nikoli neke vrste lahkoten ali vznesen optimizem, ki se spreminja kot nanesejo težave. Ne, to predvsem pomeni zopet vzeti v roke svoje življenje, veselo, kot to piše sveti Pavel v pismu Rimljanom: »Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v moči Svetega Duha polni upanja« (Rim 15,13). V preprosti Angelini govorici opazimo odsev tega pavlinskega čustva, drhtečega in prekipevajočega veselja, združenega s pravim upanjem. To nas ne preseneča, če se spomnimo besed iz njene molitve: »Moj Gospod, moje edino življenje in upanje« (P 5,35). Angela je žena močnega upanja, ker je njeno življenje ukoreninjeno v Kristusu. Kristus je vse njeno življenje.
Peti nasvet je eden najdaljših in najbogatejših od Angelinih spisov. Govori o obiskih kolonel pri članicah Družbe in o cilju teh obiskov. V središčnem delu pa so duhovni nasveti in tu pride do izraza beseda upanje, ki se večkrat ponovi: »Naj delajo čast Jezusu Kristusu, kateremu so obljubile svoje devištvo in same sebe… Vse svoje upanje in ljubezen naj stavijo le v Boga in v nobeno živo osebo… Naj bodo tudi trdno prepričane, da jih Bog ne bo nikdar zapustil; čudovito bo poskrbel za vse njihove potrebe… Naj ne izgube upanja…stalno sem med njimi z mojim ali, bolje, našim in nas vseh Ljubiteljem, če le verujejo ter ne izgube poguma in upanja…Svoje upe naj stavijo v to, kar je zgoraj, ne v to, kar je na zemlji. Jezus Kristus naj bo njihov edini zaklad, potem bo on tudi njihova ljubezen.« Kajti Bog »bo naredil čudovite stvari ob svojem času in ko bo to hotel« (N 8,9).
Pred smrtjo Angela, ki ve, da bo članice Družbe njen odhod razžalostil, jih opomni, da je treba živeti naprej v veri in upanju: »Sedaj vas zapuščam. Potolažite se, živo verujte in upajte.« S. Ignatius piše v komentarju k tem besedam, da je Angela v poglavju o devištvu naslovila svoje sporočilo vsaki posamezni: »Naj bo vesela in vedno polna ljubezni, vere in upanja v Boga« (P 9,11). Prav to sedaj, ob odhodu ponovi, ko zbere vse temeljne sestavine sporočila. Angela gotovo ni bila deležna nobene teološke izobrazbe kot take, imela pa je zdrav čut na tem področju. Ko se ob sklepu Nasvetov obrne na svoje hčere s prošnjo, naj gradijo svoje življenje na temelju teoloških kreposti, se samodejno obrne k Sveti Trojici. Ve namreč, da prav po teh krepostih device Družbe in dejansko vsi kristjani žive tesno povezani s tremi Božjimi osebami. Tako Angela v miru in veselem zaupanju v prihodnost Družbe svete Uršule slovesno blagoslovi svoje članice: »… in nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti. Amen.«
Katekizem katoliške Cerkve pravi, da je »upanje božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha… Krepost upanja je odgovor na hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v srce vsakega človeka;…varuje pred malodušnostjo…navdaja srce z veseljem v pričakovanju večne blaženosti.« (čl. 1817, 1818)
Sedanji zgodovinski trenutek, današnja družba tako zelo potrebuje veselja in upanja. To, kar so že pred desetletji prepoznali koncilski očetje, ko so dali eni izmed pomembnih konstitucij naslov Veselje in upanje, je danes še posebno aktualno. V predgovoru k tej konstituciji so zapisali: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar ne bi našlo odmeva v njihovih srcih.« Tako kot v Jezusovem srcu je tudi v Angelinem vse človeško našlo odmev.
To kar mi imenujemo »meričijanski optimizem« je teološka krepost upanja, krščanska gotovost, da Bog nikoli ne zapusti svojih stvari. To je ljubeča in razsvetljena predanost njegovi volji. Prav s tem optimizmom naj bi bile me danes žive pričevalke z besedami in dejanji.
Tretja Angelina vrlina izhaja iz Jezusovega blagra: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. (Mt 5,9) Ob Jezusovem rojstvu so o miru prepevali angeli v Betlehemu: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Lk 2,14.
Kakor veselje je tudi mir sad Duha, je dar vstalega Kristusa. Pred svojim trpljenjem je pri zadnji večerji apostolom zagotovil: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« (Jn 14, 27). In po vstajenju so to njegove prve besede: »Mir vam bodi.« (Jn 20,20) Sv. Pavel piše: »Kajti on je naš mir… Vzpostavil je mir in po križu spravil oba z Bogom v enem telesu, ko je v svoji osebi ubil sovraštvo. Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu.« (Ef 2, 14-18)
Angela je bila miroljubna žena. V njenih spisih ni veliko besed o miru. O njem je pričevala s svojim življenjem, s svojimi dejanji, zato besede niso bile potrebne. Ker je bilo njeno srce potopljeno v božji mir, ga je mogla na presenetljiv način prinašati, posredovati drugim in povsod delati za mir. Zato tudi svojim hčeram polaga na srce, »naj skušajo povsod delati za mir in slogo«. Njeno zadnje dejanje pred odhodom je bil poljub miru. Tako pravi: »Zdaj odhajam, ve pa medtem storite, kar je potrebno narediti. Še prej pa vas objamem in dam vsem poljub miru, s prošnjo Bogu, da vas blagoslovi. In nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti. Amen.
Naj bo ta poljub miru vtisnjen v naše vsakdanje življenje, da bomo v moči Svetega Duha vedno in povsod širile tisti mir, ki ga svet ne more dati.
Tri evangeljske kreposti, veselje, upanje in mir, ki so odsevale iz Angelinega življenja, so močno vplivale na bližnjo in daljno okolico, saj se je glas o njej širil tudi po daljnih mestih, od Benetk do Rima, privabljal je k njej ljudi različnih stanov in družbenih slojev. V njej so odkrivali božjo usmiljeno ljubezen, pri njej so ponovno zadobili krščansko upanje in pogum v tegobah življenja. Stil njenega življenja je pritegnil dekleta in žene, ki so v njej odkrivale pristno Kristusovo obličje, lepoto Bogu posvečenega življenja in se odločile, da se tudi one podajo na to pot, v veselju, upanju in miru, z ljubeznijo do Boga in vsakega človeka.
Morda bi si vsak v teh dneh vzel čas za razmislek, koliko so te kreposti prisotne v mojem duhovnem življenju, kako jih širim navzven, v poslanstvu.
* Italijansko se »et insieme rallegrative« lahko prevede na dva načina:
- in hkrati se veselite;
- in skupaj se veselite. Lahko si mislimo, da je Angela imela v mislih, ko je te besede narekovala, oba smisla.
Sveta Angela, naša mati,
Ti, ki si živela kot prava in deviška nevesta božjega Sina,
Ti, ki si imela svoje veselje v gledanju njegovega presvetlega obličja,
Ti, ki si neprestano oznanjala vero v Boga Najvišjega,
Ti, ki si bila vedno poslušna Svetemu Duhu,
Ti, ki si bila apostol edinosti in sloge,
Ti, ki si bila neomajno zvesta Cerkvi,
Prosi za nas, da bomo vedno polne Gospodovega veselja, da bomo z ljubeznijo
prinašale našemu svetu Veselo oznanilo upanja in miru.
Pomagaj nam živeti tako, kot si živela ti,
da bomo tudi me nekoč dospele na nove in vesele praznike v nebesih. Amen.
s. Marija Jasna Kogoj
