V teh dneh po veliki noči nam liturgija nudi čudovito praznovanje svetopisemskih podob. Med drugimi prizori smo povabljene, da smo z Marijo pretresene ob praznem grobu, da smo osuple z učencema na poti v Emavs, da smo presenečene z učenci, ki so zbrani v gornji sobi, ko Tomaž sreča Jezusa.
Vsako od teh bogatih evangeljski poročil nas potegne v zelo človeško izkušnjo in srečanje. In v vsakem vidimo, da se zgodi osebna sprememba, ko določena oseba doživi izbruh zavedanja — Jezus, tisti, v katerega so stavili svoje upe, tisti, ki so ga videli umreti sramotne smrti, sploh ni bil mrtev, ampak živ, živi novo in drugačno življenje. Kakšen pretres je to moral biti za vsakega od njih. Lukov evangelij nam pove, da so bili tisti, ki so bili zbrani in v strahu v gornji sobi, ‘osupli’ (Lk 24,41); bili so ‘brez besed’, niso mogli izraziti svojega presenečenja – ali so imeli dovolj poguma, da so zares verovali, da je bil pred njimi sam Jezus?
Ali sebi dovolimo, da bi izkusili začudenje velike noči? Leto za letom se lahko navadimo na praznovanje obredov. In vendar je resničnost velike noči, resničnost vstajenja dejansko pretres!! Ko bi si zares dovolili, da vstopimo v skrivnost vstajenja, bi naše življenje nikoli ne bilo enako. Doživeli bi tudi osebno preobrazbo, ki se je zgodila v življenju prvih učencev. Marija je tekla k drugim učencem in jim povedala, da je ‘videla Gospoda’; tista, ki sta končno srečala Jezusa pri mizi v Emavsu in je njuno ‘srce gorelo v njiju’, sta se vrnila, da bi delila to novico z njunimi tovariši v Jeruzalemu.
Vsako leto imamo priložnost, da se znova vprašamo: Kaj velika noč pomeni meni v mojem vsakdanjem življenju? Kaj mi vstajenje pomeni v načinu, kako se povezujem s sestrami v skupnosti ali pa s tistimi, ki jim služim? Kako resničnost vstajenja vpliva na to, kako odgovarjam na potrebe okrog mene, tako v soseski kot v družbi in v svetu? Če res verujem v vstajenje, kako to vpliva na moj odgovor na trpljenje in borbo v našem svetu, na krhkost vseh mogočih oblik življenja?
Vsako leto nas velika noč spomni, da luč vedno prodre skozi temo, da bo dobrota vedno zmagala, da je življenje močnejše od smrti. Če smo velikonočni ljudje, mora to dati pečat na drže in na razpoloženje, ki jih prinašamo v vse vidike našega življenja.
Vstajenje ne pomeni samo, da je Jezusovo prepoznano človeško telo bilo preobraženo v novo telesno resničnost. Preobrazba Jezusove telesne resničnosti pomeni, da je preobrazba mogoča in obljubljena za vse življenje, za naša človeška telesa in za celotno stvarstvo, katerega del smo tudi mi.
Z vstajenjem je Kristus polno potopljen v to življenje, ki ga živimo, v ta svet, v katerem živimo! Ali lahko dovolimo, da nas bosta čudež in skrivnost te resničnosti pristno preobrazila? Kako bo življenje drugačno po praznovanju velike noči tega leta? Kakšno osebno in skupnostno preobrazbo si želiš, ko znova pozdravljaš zarjo velikonočnega časa?
( iz voščila vrhovne matere za Veliko noč 2023)