V spomin

Na današnji dan se spominjamo smrti druge predstojnice in graditeljice ljubljanskega uršulinskega samostana, M. Rozalije od Svetega Duha, v svetu grofice  Lanthieri.

Plemiška rodbina Lanthieri, po rodu iz okolice Brescie, se je na Goriško preselila v 2. polovici 15. stoletja. Leta 1659 so grofje Lanthieri zgradili krasen baročni dvorec, ki še danes stoji na vipavskem glavnem trgu.

Rozalija je bila rojena leta 1671, v Vipavi, v znani grofovski družini Lanthieri.     Starši so jo poslali k redovnicam klarisam v Gorici, kjer je prejela solidno vzgojo in usposobljenost za fina ročna dela. Po materini smrti jo je oče poklical domov, kjer mu je bila pri vsakdanjih opravkih nepogrešljiva desna roka. Ko je čez nekaj let umrl tudi oče, je odšla k svoji teti grofici Strassoldo.

Zaradi svoje plemenite in živahne narave je bila priljubljena pri vseh, ki so prišli v stik z njo. Ko se je njena najboljša prijateljica grofica Cecilija Herberstein odločila, da vstopi v uršulinski samostan v Gorici, je za družico pri slovesni preobleki izbrala grofico Lanthieri. Ta je sprejela povabilo, potem pa je po zgledu svoje prijateljice sklenila tudi ona vstopiti v samostan. Sorodniki in vsi, ki so jo poznali, so dvomili, da bi tako veselo dekle zmoglo zapustiti posvetno življenje. Toda ona je vztrajala pri sklepu in zaprosila za vstop pri goriških uršulinkah. Tudi nekatere uršulinke so dvomile o pristnosti njenega poklica, a se je zanjo zavzela dobra redovnica, ki je zagotovila, da bo prosilka vztrajala v svojem poklicu in jo zato lahko brez skrbi sprejmejo. Prihodnost je pokazala, kako prav je imela. Mlada grofica je 28. oktobra 1695 sprejela redovno obleko ter dobila redovno ime s. Rozalija od Sv. Duha. Čas noviciata je dobro izkoristila za rast v krepostih in sprejemanju vrednot redovnega življenja. Čez dve leti, 28. oktobra 1697, je naredila zaobljube.

Prošnji Jakoba Schellenburga, da bi goriške uršulinke ustanovile samostan tudi v Ljubljani, se je predstojnica m. Margareta Eleonora rada odzvala. Med redovnicami, ki so bile izbrane za novo ustanovo, je bila tudi m. Rozalija. Predstojnica je vedela, da ji bo  sposobna mlada sestra pri ustanavljanju novega samostana v veliko pomoč. Tako je po sedmih letih redovnega življenja skupaj z ostalimi sestrami 19. aprila 1702 zapustila Gorico. Prvi dan so se ustavile v Vipavi, kjer so prenočile v gradu Lanthieri, rojstni hiši m. Rozalije. Nato so nadaljevale pot prek Vrhnike v Ljubljano, kamor so prispele 22. aprila 1702.

Rozalija je bila takoj imenovana za prefekto internata, obenem pa je bila dobra pomočnica in svetovalka predstojnici m. Margareti Eleonori. V tem času so se namreč začele priprave na gradnjo samostana, šole in cerkve. Ko pa je na večer pred božičem leta 1708 predstojnica umrla, so redovnice na njeno mesto izvolile m. Rozalijo, ki je bila kos težki nalogi, ki jo je čakala; v naslednjih letih je poskrbela za zgraditev samostanskega in šolskega poslopja ter cerkve.

 

V njenem času se je samostanska družina znatno povečala. V enaindvajsetih letih predstojniške službe je m. Rozalija sprejela sedeminštirideset novih članic. Preživljala je tudi hude čase, a je vedno neomajno zaupala v Gospoda. Nekoč ni imela denarja, da bi plačala delavce. V zaupni prošnji se je obrnila k Bogu in takoj nato našla mošnjiček denarja, za katerega ni nikoli izvedela, kdo ga je prinesel.

Njeno srce je gorelo za Božjo čast. Vse, kar je bilo namenjeno bogoslužju, je moralo biti najboljše in najlepše. Sama je z največjim veseljem izdelovala mašni ornat (opravo), saj je bila mojstrica umetnega vezenja. Da bi bilo bogoslužje res veličastno, je skrbela za cerkveno petje in godbo, seveda v duhu tistega časa (pavke, trombe – preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha; zatrobiti na trombo – in druga glasbila). Redovnice so poučevali glasbeni učitelji.

Rozalija je bila velikodušna, odločna, odkritosrčna in poštena žena. Kar je spoznala, da je prav, je uresničila, čeprav je morala premagati velike ovire. Bila je nedostopna za vsako laskanje in človeške ozire. Tako na primer, zapis iz Kronike l. 1718 pravi, da je

ob volitvah predstojnice  prišlo med generalnim vikarjem in dosedanjo predstojnico do nekaterih nesporazumov. Generalni vikar je namreč hotel vpeljati nekatere neobičajne navade. Zahteval je, da predstojnica, preden odloži službo, izroči njemu samostanske ključe, nato jih on izroči novoizvoljeni predstojnici. Hotel je tudi, da predstojnica pred volitvami kleče moli pred njim Confiteor ali se obtoži, on pa ji podeli odvezo. Predstojnica pa je bila neupogljiva in ni dovolila, da se uvajajo novosti, ki niso v navadi v uršulinskem redu.

Zaradi teh potez svojega značaja je naletela včasih pri ljudeh tudi na odpor, težave in celo obrekovanja, a je s sv. Pavlom govorila: »Če bi ugajala ljudem, ne bi bila Kristusova služabnica.«

Največje veselje m. Rozalije je bilo, kadar se je lahko umaknila dnevnim opravilom in se nemoteno posvetila molitvi. Iz nje je črpala moč za svoje vsestransko delovanje. Gojila je globoko duhovno življenje. Napisala je več pobožnih vaj v čast Materi Božji in svetnikom ter jih razširjala v svoji okolici.

Ko je odložila breme predstojništva, ji je bila zaupana služba vzgojiteljice novink in zakristanke. Vsem je bila zgled popolne pokorščine in drugih redovnih vrlin. Zadnja leta življenja je potrpežljivo in vdano prenašala križ težke in dolgotrajne bolezni. Bogata z dobrimi deli in očiščena v ognju trpljenja je izročila svojo dušo Bogu 21. avgusta 1743, v 72. letu življenja in v 50. letu redovništva.

  1. M. Jasna Kogoj

    S klikom na gumb “pošlji” soglašte z obdelavo posredovanih podatkov v skladu z namenom za katerega so bili dani.