Tisto noč, ko je bil izdan in je sedel z učenci pri večerji, je Jezus vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil in jim ga dal.

Tako vsakdanja gesta, tako vsakdanja hrana. In vendar nam prav na to noč izdajstva še bolj govori o domačnosti učlovečenega Boga, Boga, ki je z nami, sedi pri naši mizi in deli kruh.

Da bi se v časih svoje lastne razlomljenosti lahko spomnili, da nas je on vzel v svoje roke, nas drži v svojih rokah, se zahvaljuje za nas.

Predvsem pa, da tudi takrat pravi: »To je moje telo, ki se daje za vas.«