“Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan, ” pravi sveti Pavel v svoji himni ljubezni ( 1Kor 13, 12).
Verujemo, da te besede veljajo za vse naše drage, ki so že prestopili prag smrti. Letos mineva 60 let smrti dveh naših sester, ki sta s svojim slikarskim darom mnogim približali to, kar spoznavamo na zemlji deloma in nepopolno. Naj se z nepregledno množico nebeščanov radujeta, ko zreta to, kar sta nam v svojem umetniškem navdihu želeli približati.
Ignacija (Jakobina) Klump se je rodila avstrijskim staršem (oče je bil Dunajčan, mati doma iz Linza) v Ljubljani 2. avgusta 1874. Od 2. razreda dalje se je šolala pri uršulinkah, najprej kot vnanja učenka, kasneje pa kot gojenka. Bila je v skupini šestih učiteljic, ki so oktobra 1893 vstopile v uršulinski samostan. Učiteljišče je obiskovala privatno in leta 1897 je opravila tudi zrelostni izpit. Dve leti kasneje je opravila še strokovni izpit za meščanske šole iz matematično tehnične skupine (matematika, prostoročno in geometrijsko risanje in lepopis). Pozneje je opravila še dopolnilni izpit iz italijanščine in slovenščine. V šoli je poučevala nemščino in risanje. Za odlične uspehe pri risanju je od šolskih oblasti prejela poseben pohvalni dekret. Obvladala je tudi francoščino in angleščino.
Predvsem pa je bila m. Ignacija plodovita slikarka, ki je odločilno zaznamovala uršulinsko likovno ustvarjalnost prve polovice 20. stoletja. Že pred vstopom v samostan si je ogledala muzeje in galerije v Trstu, Benetkah, na Dunaju in v Pragi. V samostanu jo je uvajala v slikarsko umetnost m. Gabrijela Hinek. Šolski nadzornik Kulstrunk pa je nagovoril predstojnike, da so mlado nadarjeno redovnico poslali leta 1902 na slikarski tečaj v Salzburg, kjer se je seznanila z novimi smermi v slikarstvu. Kasneje se je v Ljubljani izpopolnjevala še pri slikarju H. Wettachu in G. Porenti. Slikarstvo je poučevala nadarjene učenke in ljubljanske gospe, ki so imele pri njej posebne ure. Njen lastnoročno napisani seznam slik, ki jih je naslikala, obsega okrog 240 del.
Ignacija je imela tudi odgovorne službe v okviru Reda. Od leta 1922 je bila predstojnica v Mekinjah; leta 1928 pa je bila imenovana za provincialko Jugoslovanske province. Leta 1932 je odšla v London na enoletno izpopolnjevanje v angleščini; po vrnitvi pa je bila dobro leto vrhovna prefekta penzionata v Gorici. Od tam se je vrnila v ljubljansko skupnost in bila leta 1947 skupaj z drugimi prisilno izseljena v Škofjo Loko. Ko je oblast leta 1954 razlastila še škofjeloški samostan, so morale redovnice iskati drugo zatočišče. Ostarele in bolne, med njimi m. Ignacijo, so preselili v Varaždin, kjer je umrla 10. januarja 1963.
Pia (Frančiška) Garantini je bila rojena v vasi Hrib pri Moravčah 10. oktobra 1891 v številni kmečki družini. Starši so dali nadarjeno 10-letno Francko na njeno lastno željo, kar je bilo za tiste čase nenavadno, študirat v Ljubljano. Po učiteljski maturi je zaprosila za sprejem v uršulinski samostan. Že kot kandidatka je v šolskem letu 1911/12 poučevala drugi razred na uršulinski vnanji ljudski šoli. Po opravljenem noviciatu v Mekinjah se je leta 1914/15 vrnila na isto šolo, a le za eno leto, ker so jo predstojniki poslali na uršulinsko šolo v Mekinje. V Ljubljano se je vrnila leta 1918, ko je prevzela pouk na vnanji meščanski šoli. Izpit usposobljenosti za meščanske šole iz matematično-naravoslovne skupine z risanjem je opravila leta 1920. Ko so uršulinke leta 1928 odprle gimnazijo, je m. Pija z vso vnemo od začetka delovala na tej šoli in bila desna roka prvega ravnatelja dr. J. Debevca. Vmes je tudi študirala na pedagoško-filozofski fakulteti in leta 1938 dosegla kot prva slovenska uršulinka doktorat. Kljub nasprotovanju nekaterih profesorjev, ker je bila redovnica, je uspešno ubranila disertacijo Psihološki elementi likovne umetnosti.
Po Debevčevi smrti so predstojniki zaupali odgovorno in kočljivo ravnateljsko mesto m. Piji. »Njeno največje veselje in njen ponos je bila gimnazija. Zanjo je živela, delala in trpela, zanjo se je borila.« Pri delu na šolskem področju in sploh z mladino in starši jo je odlikovala prirojena srčna dobrota, ljubezniv in uglajen nastop ter praktična prožnost duha. Dosegla je, da je Beograd leta 1931 gimnaziji dal pravico javnosti. S predstojnico m. Klementino Kastelec in z arhitektom Jožetom Plečnikom se je v začetku druge svetovne vojne lotila gradnje nove gimnazije. Toda leta 1945 se je morala posloviti od svoje ljubljene mladine in šolskega katedra.
Pija se je ukvarjala tudi s slikarstvom. Učila se je pri domačih slikarkah. Da bi svoje umetniške sposobnosti izpopolnila, se je leta 1926 udeležila slikarskega tečaja v Benetkah. Njene slike se nahajajo po mnogih župnijskih cerkvah.
Po odvzemu šol je s peščico sester v civilni obleki ostala v Ljubljani, da bi varovala cerkev in prostore ob njej, ki niso bili podržavljeni. Leta 1960 je sprejela ponujeno službo na stomatološki kliniki prav zato, da bo imela več možnosti boriti se za pravico stanovanja, ker so jih hoteli tudi od tam razseliti. Umrla je 9. avgusta 1963. Rektor uršulinske cerkve prof. Jože Košir je v govoru ob njenem grobu izpostavil veličino njene duhovne podobe kot redovnice, vzgojiteljice in umetnice.