Uršulinski samostan v Mekinjah in osamosvojitev Slovenije leta 1991
Uršulinke mekinjskega samostana so med osamosvojitveno vojno aktivno sodelovale s Teritorialno obrambo in dale v začetku junija 1991 policijski postaji Kamnik na razpolago skrivni prostor za hrambo orožja v svoji hiši. S tem so hotele na svoj način pomagati k uresničitvi samostojnosti Slovenije. Po končani vojni v Sloveniji so sprejele v samostanske prostore begunce s Hrvaške in iz Sarajeva in zanje vsestransko skrbele.
Utrip življenja v mekinjskem samostanu v letu 1991
Letos mineva 31 let od prelomnega leta slovenske zgodovine. Marsikaj je že odšlo v pozabo, so pa dogodki, ki so ostali globoko zapisani v srcu. Med temi je tudi dogajanje v mekinjskem samostanu med osamosvojitveno vojno.
Leto 1991 je bilo zelo pestro. Pred nami je bila uresničitev plebiscita, ko smo se odločili za samostojno državo Slovenijo. Sestre smo se med seboj veliko o tem pogovarjale, bile smo enotne glede ločitve od Jugoslavije, želele pa smo, da ostanemo z ostalimi republikami v dobrih odnosih, saj so nas z njimi vezale redovne vezi, z nekaterimi pa tudi sorodstvene.
Sestre smo zvesto spremljale poročila in sledile dogodkom, začutile smo, da je na političnem področju velika napetost in nevarnost s strani JLA. Vedno bolj smo prepoznavale, da se na vseh področjih diskretno, a vztrajno pripravljajo varnostni ukrepi, da je Teritorialna obramba v pripravljenosti »za vsak slučaj«. Predstavnik TO iz Kamnika je prišel k nam s prošnjo, če jim odstopimo za nekaj časa kozolec-toplar izven našega obzidja na Pristavi, in obenem omogočimo dostop do sanitarij, vode in telefona. Ob dogovoru, da bodo spoštovali naše imetje in našo zasebnost, smo dale soglasje. Seveda so bili ti dogovori zaradi varnosti popolnoma tajni.
Sestre smo v tem času tudi razmišljale in iskale primeren prostor za zaklonišče, predvsem za bolne in ostarele sestre, da jim omogočimo varnost, ter duhovno in materialno oskrbo. Ta prostor smo opremile z vsem, kar smo prepoznale, da bi morda prišlo prav, niti malo pa si nismo mogle predstavljati, koliko časa bomo zaradi nevarnosti to potrebovale.
Tajni pogovori s policijo o sodelovanju
Sredi teh naših priprav, nekje konec meseca maja 1991, me je po telefonu poklical g. Zvone Logar, takrat še namestnik komandirja kamniške policije, ki pa je bil sredi osamosvojitvene vojne imenovan za komandirja. Prosil je za pogovor, ki naj bi bil zares zaupne narave. Dogovorila sva se za čas. Poskrbeti je bilo treba, da se v času njegovega prihoda k nam ni nič dogajalo na dvorišču in pred vhodom v hišo. Z njim je prišel tudi pomočnik komandirja. Ustavili smo se v naši sprejemnici v pritličju. Kar hitro smo v pogovoru prešli k stvari. G. Logar je najprej ponovno prosil, da to, kar se pogovarjamo, ostane strogo zaupno. V pogovoru se je zanimal, če bi mogle za nekaj časa odstopiti sobo, ki jim je bila pred leti na razpolago za hrambo najdenih koles ali kakšen drug primeren prostor. Pojasnil je, da naj bi tokrat šlo za hrambo viškov njihovega orožja. Bila sem v veliki negotovosti, ker se je v meni porajalo odločilno vprašanje, ali so v službi Jugoslavije ali delajo za blagor Slovenije. Ta negotovost me je blokirala v odprtem pogovoru, zato sem le tvegala vprašanje, ali se zavzemajo za obstoj Jugoslavije ali za samostojno Slovenijo. To je bilo zame pri dogovarjanju bistveno. Vem, da sem bila s tem vprašanjem predrzna. Ko sta mi pokazala slovensko značko na uniformi in mi je g. Zvone Logar vse podrobno pojasnil, je pogovor stekel bolj sproščeno.
Zavedala sem se, da sama o tem ne morem in ne smem odločati, temveč le v soglasju s sestrami hišnega sveta in z dovoljenjem provincialne predstojnice. Vendar sem že vnaprej čutila, da pri njih ne bo problema, ker gre za Slovenijo.
Soba, ki jo je predlagal g. Logar, ni bila primerna, ker je bila na zelo vidnem mestu. Zato sva potem, ko sem imela potrebna soglasja in predlog za ogled možnih prostorov, izbrala sobico v najbolj zapuščenem delu samostana, v pritličju cerkvenega zvonika. Sledili so še nadaljnji dogovori o vseh podrobnostih glede organiziranja tajnega skladišča, transporta orožja, varne hrambe, kontrole tega skladišča in tudi kako ukrepati v slučaju nevarnosti
Hramba orožja in oporišče TO
Zaloge orožja v ta prostor pod zvonikom so bile pripeljane takoj v začetku junija, v poznih nočnih urah. Najprej se je z osebnim avtom pripeljal g. Zvone Logar, da še enkrat preveri varnost ob prenosu. Ugotovili smo, da najbližja pot, skozi vhodna vrata ob cerkvi, ne pride v poštev zaradi premočnih reflektorjev ob cesti. Zato sta se njegova stanovska kolega, g. Stjepan Kovačevič in g. Janko Brinovec, z naloženim tovorom in z ugasnjenimi lučmi na avtu pripeljala na samostansko dvorišče in skozi porton v atrij samostana.
Z naše strani sta s. Fani Žnidaršič in s. Bogdana Fekonja z budnim očesom preverjali potrebno varnost na poti k samostanu in na njima poznanih vogalih dvorišča in okolice. Ob prenašanju orožja pa smo skupaj prijele tudi za težke zabojnike in počasi šle naprej, kazale pot ostalim, ter opozarjale na stopnice in pragove.
Z g. Logarjem sva se tudi dogovorila, da se obojestransko obveščava o vsem, kar bi bilo izrednega okoli hiše. Spominjam se, da sem šla vsak dan na ogled, tudi v okolico Mekinjskega samostana in proti Pristavi. Med osamosvojitveno vojno je imela na tem mestu svoje oporišče ena od enot Teritorialne obrambe. Tam sem vedno opazila nepoznano osebo, ki se mi je zdela nekoliko sumljiva. Pripeljala se je do kozolca na Pristavi, si nekoliko ogledovala teren in potem hitro izginila v naselje. O tem sumljivem obnašanje neznanca sem po telefonu obvestila g. Logarja, ki je bil takrat že imenovan za komandirja. Še isto noč se je skupina teritorialcev tiho umaknila iz naše okolice. Kasneje se je izkazalo, da je bila ta oseba, ki je opazovala naše teritorialce, v navezi z znancem, pripadnikom JLA iz Beograda.
Ob iskanju možnosti za čim večjo varnost za samostan, ki je bil tudi kulturni spomenik, smo se obrnile na KS Mekinje, konkretno na predsednico KS, gospo Marijo Reba, ki nam je v tistem trenutku edina mogla izposlovati zastavo Spomeniškega varstva Slovenije, saj smo vedele, da se v vojnem času, po mednarodni konvenciji, ne sme rušiti kulturnih spomenikov, ki so označeni z zastavo. To zastavo smo z dovoljenjem g. župnika Antona Gosarja obesile v zvonik cerkve. Nihče od nas ni vedel, kako dolgo in v kakšni obliki bo trajala ta vojna. Bile smo pripravljene odstopiti še kak prostor za Policijo, če bo potrebno. V soglasju z g. Logarjem sem okvirno razkrila »našo aktivnost« župniku Gosarju z razlogom, da dovoli policiji, v kolikor bo potrebno, uporabljati zvonik za točko, s katere bo lahko opazovala okolico. Brez oklevanja je dal ustno dovoljenje, posebej, ko sem mu povedala o razgovoru z g. nadškofom Alojzijem Šuštarjem, ki nam je priporočil, naj naredimo vse, kar moremo v dobro Slovenije.
Molitvena podpora sester
Ostale sestre v skupnosti niso bile seznanjene s temi aktivnostmi, vedele pa so, da smo vsi potrebni Božjega varstva. Zato smo se v dneh osamosvojitvene vojne, od 27. junija naprej zbirale in vztrajale v molitvi pred Najsvetejšim, saj smo vedele, da bomo s tem po svojih močeh največ doprinesle v blagor domovine. Ker smo se zaustavljale v bolj varnih prostorih, naj povem, da je bila naša molilnica takrat v pralnici, ki je zelo utrjena in z obokanim stropom, s prtom prekrit pralni stroj pa je služil kot podstavek monštranci.
Tajno skladišče orožja policijske postaje Kamnik je bilo pri nas do konca oktobra 1991, ko je zadnji vojak JLA zapustil Slovenijo.
Takratna provincialna predstojnica s. Mihaela Bizjak je v spominih na ta čas osamosvajanja za ta prispevek napisala:
»Tudi uršulinke v Mekinjah smo trepetale in veliko molile za osamosvojitev naše ljubljene Slovenije, potem ko so jo napadle sile JLA. Ker sta bili Slovenska policija in takratna Teritorialna obramba nova Slovenska vojska nasproti tem silam kot goloroki David pred dobro opremljenim Goljatom, smo bile pripravljene pomagati, kjerkoli bi bilo potrebno. Prav hitro se je pokazalo, da lokalna Policijska postaja nima varnega in primernega prostora za shrambo viškov orožja. Kot takratna provincialna predstojnica sem dala soglasje hišni predstojnici, s. Ireni Janež, da uredi vse potrebno za prenos orožja v naše prostore in se samo s takratnim namestnikom komandirja kamniške policije, Zvonetom Logarjem dogovarja in poišče prostor v samostanu, kjer bi bilo orožje policije lahko varno shranjeno. S. Ireno sem prosila, da o tem obvesti tudi gospoda nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, če bi imel kakršnokoli vprašanje glede tega. Kot se spomnim, ni imel pomislekov, vse je bilo zadovoljivo urejeno. Imele smo zadoščenje, da smo na tako konkreten način lahko pomagale našim pogumnim policistom. Bog jih je varoval in še danes lahko občudujemo tako policiste kot teritorialce, njihovo zaupanje, da so s tako malo sredstev osvobodili našo domovino. O tem morajo slišati in brati tudi generacije mladih, da bodo cenili našo samostojnost, ki ni samo po sebi umevna. Bogu neskončna hvala za vse!«
s. Mihaela Bizjak
Tudi s. Fani Žnidaršič in s. Bogdana Fekonja sta v svojih spominih na naš prispevek k osamosvojitvi Slovenije izrazili, da sta čutili, da je bil to zelo zahteven čas, prepojen s strahom, pa tudi z nekim pričakovanjem. Bili sta srečni, da sta lahko tudi na ta, zelo diskreten način, sodelovali v osamosvojitveni vojni. Spremljala pa ju je zavest, da je Bog z nami in blagoslavlja in varuje naše delo.
Begunci med nami
Osamosvojitvena vojna se je iz Slovenije razširila na Hrvaško, kjer ji pa ni bilo videti konca. Ljudje so začeli zapuščati svoje pogorele, zrušene domove, da si ohranijo golo življenje. Slovenija je bila odprta za begunce, ki so se porazdelili po vseh občinah.
Sestre smo se dogovorile, da v slučaju potrebe, ponudimo prostore, ki so bili namenjeni našemu apostolatu, za nastanitev beguncev. To svojo odločitev smo posredovale Krajevni skupnosti Mekinje, Rdečemu Križu Kamnik in Slovenski Karitas. Odziv je bil hiter in hiša se nam je v kratkem času napolnila z begunci. To so bile predvsem stare mame z vnuki iz Karlovca, nekaj mladih družin iz Osijeka in malo kasneje nekaj mamic z otroki iz Slavonske Požege. Za krajše obdobje so se tem pridružili še posamezniki iz drugih krajev Hrvaške. Med zadnjimi sta prišli in ostali pri nas dalj časa dve mladoletni rodni sestri iz Sarajeva. V določenem obdobju je bilo v hiši istočasno tudi do triindvajset beguncev, med njimi več kot polovica otrok.
S prihodom beguncev se je utrip našega samostanskega življenja temeljito spremenil. Vse sestre, vsaka na svoj način, so pripomogle, da so tem trpečim ljudem olajšale težo begunstva in sicer z vsakodnevno oskrbo, pa tudi s pogovori in skupnim delom. Ni bilo vedno lahko, saj so naenkrat prišli skupaj ljudje iz različnih krajev in kulturnega okolja, različnega statusa in načina razmišljanja, z različno pripravljenostjo deliti med seboj stvari, ki so jim bile dane na razpolago. Hitro smo uvidele, da se vse razlike in napetosti, ki so se pojavljale med njimi, najbolje reši tako, da ena od sester prevzame vso skrb za gospodinjstvo. To je velikodušno sprejela s. Bogdana Fekonja.
Takoj ob prihodu so najprej prosili za rožne vence, ki so jih imeli kot znamenje upanja, da bo vojnih grozot tudi pri njih skoraj konec. Stiska ne sprašuje po verski pripadnosti, zato sta bila zanje zelo dobrodošla tudi p. Miroslav Batarilo, frančiškan in s. Slavomira Andrijević, zagrebška usmiljenka, oba iz skupnosti v Kamniku, a po rodu iz krajev, od koder so prihajali begunci. Enkrat na teden so tako imeli begunci možnost biti pri sveti maši v hrvaškem jeziku, otroci pa so lahko imeli verouk v svojem jeziku. Tudi sicer je bilo veliko priložnosti za pogovore o spravi, odpuščanju, ljubezni …
Begunci so v glavnem prihajali k nam preko Rdečega križa, ki je urejal tudi pravne in vse druge zadeve, povezane z njihovim bivanjem v Sloveniji. Za osnovnošolske otroke je finančno in organizacijsko omogočil, da so se vključili v šolo v Stranjah. Pomoč zanje sta začeli zbirati tudi kamniška in komendska Karitas. Ljudje iz vse okolice, pa tudi iz tujine, so se na to situacijo odzvali z veliko darežljivostjo. Tudi sestre uršulinke iz vseh dežel sveta so nas spremljale z zanimanjem in skrbjo, nas podpirale z molitvijo, pa tudi finančno, da smo mogle kriti vse stroške vzdrževanja hiše in preskrbeti, v kolikor je bilo mogoče, potrebno opremo za bivanje in vključevanje v normalno življenje. Tako smo sestre opremile kar nekaj prostorov samo zanje, za njihove osnovne potrebe, npr. da so si lahko sami prali perilo, sušili in likali … V prostorih bivanja smo jim pripravile čajno kuhinjo, omogočile, da so lahko sledili novicam po televiziji in podobno.
Povezanost s Policijo v Kamniku nam je tudi v tem času bila zelo dobrodošla, saj so med nami bivali »tuji državljani«, ki jih je bilo potrebno registrirati, prijavljati in odjavljati. Medsebojna dobrohotnost in pomoč je tako odstranila marsikatero oviro pri reševanju določenih vprašanj. Skupaj smo iskali rešitev za status dveh begunk, ki sta prišli v našo hišo po datumu, ki je bil mejnik za prijavo in registracijo beguncev.
Z veseljem in zadovoljstvom me navdaja dejstvo, da smo z nekaterimi od takratnih beguncev še vedno v pisnih stikih. Nekdanja begunka, ki nas je februarja 2021 iskala preko Facebooka, se je spomnila, da je preteklo 30 let od teh vojnih dogodkov. Napisala je:
»Sem Antonija … in se oglašam iz Hrvaške, iz Karlovca. V času vojne na Hrvaškem, v letu 1991/2, sem kot 13-letnica živela v Uršulinskem samostanu v Mekinjah. Čeprav je bil za nas begunce težek čas, me na sestre vežejo lepi spomini. Bile so skrbne, dobre in vesele, v spominu mi ostaja kar nekaj obrazov, a ne vsa imena (naštela je 5 imen). Veliko bi mi pomenilo, da jih po tej poti lahko pozdravim in se jim zahvalim.«
In kaj naj rečem na leto 1991?
V svojem imenu, pa tudi v imenu vseh slovenskih uršulink želim reči: Bogu hvala, da je to leto vtkano v obdobje našega življenja in poslanstva, ko smo bile na svojevrsten način pritegnjene k delu v dobro naše domovine.