Sestri Filipini ( Angeli) Mikek se je ob pesmi Tebe ljubi moja duša  spokojno izpelo njeno zemeljsko življenje. Verujemo, da svojega Stvarnika in Gospoda sedaj slavi še z lepšimi pesmimi.

Rodila se je 20. maja 1936 v Lepi Njivi pri Mozirju očetu Valentinu in materi Mariji Mikek, rojeni Golhleb. Še isti dan je bila v župnijski cerkvi krščena in prejela ime Angela. Bila je dvanajsti od trinajstih otrok, od tega so štirje umrli že majhni. Rada se je spominjala, kako so doma ob zimskih večerih moški popravljali poljsko orodje ali pletli košare, ženske pa so predle, nekdo pa je vedno glasno bral. Vsak večer so molili rožni venec, sedeli ob peči in prepevali. Njene ljubezni do petja in slovenskega jezika smo bile sestre v skupnosti velikokrat deležne, še zlasti, ko smo praznovali godove, je rada presenetila z voščilom v verzih.

Pobožni starši so si zelo želeli, da bi Bog poklical katerega od njihovih otrok v svojo službo, ker njim to ni bilo dano. Sama je takole zapisala: »Starši so nam o tem pogosto govorili in jaz sem že kot mala deklica govorila, da bom Jezusova nevesta. Često so me potem spominjali na to obljubo in lahko povem, da me je misel, da bom nekoč redovnica, razveseljevala in ta misel mi je tudi pomagala, da sem sčasoma opustila neko slabo navado…«

V dobi odraščanja je misel na redovništvo potihnila, ob župnijskem misijonu, ki sta ga vodila p. Jeza in p. Cerar, pa se ponovno močno oglasila, tako da je v tem prepoznala Božjo voljo. Novembra 1963 je bila sprejeta v kandidaturo pri Svetem Duhu, naslednje leto pa v postulat in čez nekaj mesecev v noviciat jugoslovanske province uršulink v Varaždinu, kjer je 26.4.1967 izpovedala prve zaobljube. Po zaobljubah je s sestrami odšla v Zagreb, kjer je ostala tri leta. Življenje v Zagrebu je bilo za dekle, ki je vajeno prostranosti polj, travnikov in gozdov, življenje težko, vse je bilo tako majhno, zaprto. Toda zaradi Jezusa, ki ji je dal moč, je vztrajala.

Poleti leta 1970 je bila poslana za en mesec v Mekinje, a tisti mesec se je raztegnil v več let. V Mekinjah je pomagala v zakristiji, na vrtu in njivah, v kuhinji in obednici. Tam je leta 1972 z veseljem in predanostjo izrekla Jezusu večni »da«.

Leta 1975 je bila premeščena v Deskle v Posočju, kjer je skupaj s še dvema sestrama pomagala župniku Vinku Kobalu predvsem pri delu z mladino. Bila je zakristanka in obiskovala je bolnike in ostarele, saj je od škofa dobila dovoljenje, da ob župnikovi odsotnosti lahko vodi na župniji besedno bogoslužje in deli sveto obhajilo.

Letom v Desklah je sledilo služenje v skupnosti na Brezovici, nato ponovno v Mekinjah, nato v Desklah, dokler se ni skupnost iz Deskel leta 1983 preselila v Novo Gorico. Med bivanjem v Novi Gorici je šla za nekaj mesecev v tretjo probacijo v Varaždin. Del te duhovne poglobitve je bilo tudi romanje v Rim, ki ji je ostalo globoko v srcu, zlasti osebno srečanje s svetim očetom, papežem Janezom Pavlom II. in obisk grobov apostolov Petra in Pavla.

Po probaciji je prevzela celostno skrb za kuhinjo v ljubljanski skupnosti. V devetdesetih letih je bila večkrat po bolnicah in operacijah, kjer je Bogu služila z zaupanjem in  darovanjem trpljenja, leta 2003 pa je odšla v novo skupnost, tokrat v Maribor. Skrb za kuhanje, likanje in pospravljanje je bila njen vsakdan, zvesto prepleten z molitvijo, življenjem s sestrami v skupnosti, udeleženostjo v svetopisemski skupini ter povezanostjo z ljudmi na župniji.

Leta 2014 je nerodno padla in se polomila. To je bilo zanjo težko leto na duši in na telesu. Hvaležna je zapisala: »V tistem času mi je bil dan duhovnik, ki mi je pomagal. Naj mu Bog povrne in ga blagoslovi!« Avgusta istega leta je prišla v skupnost pri Svetem Duhu, kjer je, dokler je mogla, z velikim veseljem pomagala v kuhinji pri čiščenju zelenjave in raznih drobnih opravilih. Predvsem pa ni nikoli pozabila moliti, peti in mlajši rod z zgledom spodbujati k ljubezni do domovine in materinega jezika.

V zadnjem letu je zelo opešala, težave z astmo in bolečine v nogah so se stopnjevale, postajala je vedno bolj odvisna od pomoči drugih. Bila je voljna Gospodova učenka, pustila se Mu je oblikovati in postajala vedno lepši cvet Zanj. Svoj zadnji dih je izdihnila med pesmijo Tebe ljubi moja duša na god svetega Alojzija, 21. junija 2023.

Draga s. Filipina, hvala ti za vse, veseli se pri Gospodu in prosi za nas!

S. Filipina je poznala velliko pesmi in pesmic, ki nam jih je ob raznih priložnostih citirala ali pela.

Tu objavljamo dve:

Lenuhov teden

V ponedeljek nič ne delam,

se v torek le igram.

Že v sredo sem tak’ zdelan,

da ves četrtek sem zaspan.

V petek to, kar v ponedeljek

ponavljam; saj to najboljše je.

V soboto čakam na nedejo,

da končno odpočijem se!

 

Vsak bor se maje, samo Maribor se ne.

Vsak šilček zbada, samo peteršiljček ne.

Vsaka sodra pada, samo Sodražica ne.

Vsaka Neža cvili, samo kombineža ne.

Vsak potek teče, samo Voljčji potok ne.

Vsak lovec strelja, samo muholovec ne.