V soboto, 27. septembra 2025, smo se odpravili na romanje k Svetogorski Mariji Kraljici, na Sveto Goro pri Novi Gorici. Že od samega začetka je bilo čutiti, da bo to poseben dan – dan milosti, sonca in tihega notranjega veselja.
Vse je skrbno načrtovala sestra Magdalena, ki je s svojo predanostjo poskrbela, da nas je spremljalo ne le sonce na nebu, temveč tudi tisto nevidno, notranje sonce v naših srcih. Letos je Sveta Gora postala svetoletna cerkev, zato smo lahko prejeli popolni odpustek – čudovito darilo nebes.
V takem trenutku človek začuti, kot da se pred njim odpre bel, nepopisan list – prazen, a poln možnosti. Občutek novega začetka, nove priložnosti. Sveža duhovna energija napolni srce, prinese moč in zagon za vsakodnevne preizkušnje življenja.
Kristjan se torej vsak dan znova trudi živeti po Jezusovem zgledu. Jezus je ljubil nesebično – brez predsodkov, brez izjem. Ozdravljal je bolne, nahranil lačne, objemal ranjene. Dal je svoje življenje za nas vse.
Bil je resnicoljuben – nikoli ni varal, zavajal ali manipuliral. Tudi ko je bilo težko, je govoril resnico. Njegova bližina je prinašala tolažbo, mir in spoštovanje. Celo otroci so ga iskali, ker je bil blag in dostopen. Spoštoval je zakrament zakona in spodbujal zvestobo, z vsem srcem pa se je zavzemal za pristno, čisto ljubezen…
Pri sveti maši smo poslušali ganljivo priliko o ubogem Lazarju in bogatašu. Lazar, ki je lačen ležal pred bogataševimi vrati, je po smrti našel mir v Božjem objemu, medtem ko je bogataš, ki mu ni izkazal sočutja, končal v trpljenju. Ta zgodba nas je nagovorila, da je resnično bogastvo v srčnosti in usmiljenju.
Na romanju smo imeli priložnost spoznati Magdalenino prijateljico Julijo in njene prisrčne otroke. Z nasmehom in domačnostjo nas je sprejela ter nam pokazala pot med griči do Rokovih vinogradov v Goriških Brdih, kjer nas je prijazno sprejela družina Sirk. Tam smo okusili obilje jeseni – sladko grozdje, svež mošt in domače vino – darove zemlje in sadove marljivih rok, prežete z blagoslovom Stvarnika.
Postanek v vinogradu je imel tudi globlji, duhovni pomen. Ob pogledu na zrele grozde se spontano spomnimo Jezusovih besed: »Jaz sem prava vinska trta, vi pa mladike.« (Jn 15,5) On je izvor življenja, mi pa smo sadovi, ki rastejo iz Njega, če ostajamo povezani z Njegovo ljubeznijo in resnico.
Vsak grozd je edinstven, pa vendar raste iz iste trte – tako smo tudi mi kot skupnost povezani v Kristusu.
Hvaležni smo za dar vere, ki v nas zori kot sad na trti. Tako kot trta potrebuje skrb in čas, da obrodi bogat sad, tudi naša vera potrebuje molitev, skupnost in zvestobo, da dozori v resnično življenje v Bogu.
Sestra Magdalena nam s svojo toplino in pristnostjo prinaša upanje, svetlobo in veselje. S svojo prisotnostjo nam kaže, da nismo sami – da smo na poti vere skupaj, da si pomagamo, se pogovarjamo in radostimo. Res je lepo biti del take skupnosti.
To romanje na Sveto Goro ni bilo le potovanje v kraj milosti, temveč globok korak k notranji prenovi. Vsak trenutek – od svete maše, skupne molitve, do tihega premišljevanja in druženja – je pustil pečat v srcu. Posebej ganljivo je bilo doživeti moč skupnosti, ki nas povezuje v veri, upanju in ljubezni.
Hvaležna sem za vse, kar sem prejela: za nov zagon v veri, za duhovni odpustek, za zgled sestre Magdalene in toplino novih obrazov, ki so postali del skupne poti. V naravi, v Božji besedi in skupnosti smo lahko začutili, da Bog resnično hodi z nami – tudi v vsakdanjosti.
Z romanjem se ni nič zaključilo – prav nasprotno. Z njim se je nekaj začelo. Novo poglavje, nov list, skupna hoja za Jezusom in rast v veri.
Mateja Burgar
V soboto, 27. septembra, smo se člani Naše skupnosti družin odpravili na romanje na Sveto goro. Najprej smo se vsi zbrali v Ljubljani, pri Dolgem mostu, kjer smo se dogovorili za podrobnosti. Nato smo se odpeljali proti Colu pri Ajdovščini in si ogledali cerkev sv. Lenarta. Vaški župnik g. Peter Černigoj nam je na kratko predstavil zgodovino cerkve, a ker je bilo zelo mrzlo, smo hitro odšli nazaj v avtomobile in se odpravili proti Sveti gori.
Ko smo prispeli, smo parkirali in si ogledali baziliko. Pater Bogdan Knavs nam je razložil njen pomen. Leta 1539 se je pastirici Urški na tem mestu prikazala Marija in ji naročila, naj pove ljudem, naj tukaj postavijo cerkev. Oblasti ji sprva niso verjele in so jo trikrat zaprle v ječo, vendar se je vsakič čudežno rešila – s pomočjo Matere Božje. V času cesarja Jožefa II. je bila cerkev oplenjena in porušena do tal, a so jo osem let pozneje obnovili in vanjo postavili znamenito Marijino podobo – Svetogorsko kraljico. Med prvo svetovno vojno so jo odnesli v Ljubljano, saj so italijanske granate leta 1915 baziliko uničile. V letih 1920–1932 so na tem mestu zgradili današnjo veličastno baziliko, kjer so danes pokopani številni nadškofje in škofje.
Po zgodovinski predstavitvi smo imeli sveto mašo, ki jo je daroval naš župnik g. Blaž Jezeršek. Po maši smo se odpravili v bližnjo gostilno, kjer smo pojedli kosilo iz popotne torbe ali si naročili kaj toplega. Ko smo se okrepčali, smo obiskali vinogradništvo Sirk, kjer so nas prijazno pogostili z grozdjem in vinom.
Ta dan si bom dobro zapomnila, saj sem prvič obiskala Sveto goro.
Vesna Jereb
v imenu mladih udeležencev
