Romanje Naše skupnosti družin v Avstrijo

Prav počasi se je približevalo naše skupno romanje, morda tudi zaradi muhastega in deževnega vremena, ki je trajalo vse od začetka  meseca maja.

Bližal se je najlepši mesec, Marijin mesec Maj.

Magdalena nas je že v mesecu aprilu začela obveščati o načrtih, podrobnostih, naše potovanje je skrbno načrtovala že dalj časa, spomnila me je na svetopisemsko pričevanje, na Jakobove sanje, ko je Jakobu GOSPOD v sanjah povedal: »Glej, jaz bom s teboj in varoval te bom, kjer koli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo. Zares te ne bom zapustil, dokler ne storim, kar sem ti obljubil« (1Mz 28,10-22).

In takšna je naša sestra Magdalena. Do najmanjše podrobnosti načrtuje naše romanje, da smo varni na poti in prisrčno sprejeti, kamor nas vodi.

Nič je ne ustavi, pokliče nekdanje katehumene, pokliče svoje sestre uršulinke v sosednji Koroški, s seboj povabi animatorko Eleno, patra Marjana Kokalja, kateri nam vedno pride naproti tudi za opravilo zakramenta svete spovedi … Pokliče g. Petra, ki lepo igra na kitaro, da nam  obogati sveto mašo, da je vse še lepše, še bolj  slovesno. Tudi pri uporabi interneta je spretna, v navodilih nam pripenja linke, skratka neverjetna je.

Pričakovanje naših otrok  je naraščalo iz dneva v dan, neučakano so nas  spraševali – koliko dni je še do našega srečanja in skupnega romanja, ali bo že kmalu?!
In še:  »Kakšno presenečenje nam je pripravila sestra Magdalena?«

Skupno romanje smo pričeli na  Bencinski črpalki Voklo, kjer se nas je zbralo 12 družin. Od tam naprej  smo pot nadaljevali po avtocesti Naklo, Radovljica, mimo Jesenic in skozi Karavanški predor Hrušica. Prišli smo v Avstrijo, v prvi kraj: Rožna dolina – Rosental, potem  nadaljevali do Beljaka in naprej do Osojskega jezera (Ossiachersee) in Vajškre (Landskron), do  Affenberga, kjer je naravni park.
Tam nas je pričakala  s. Grete in šla z nami v ta naravni park ter je prisrčno prevajala razlago iz nemščine v slovenščino.

 

Naravni park je na hribu, hrib opic se nahaja v bližini Beljaka (Villach), pod ruševinami gradu Vajškra (Landskron). Park se je odprl leta 1996. Takrat so iz Japonske pripeljali 40 opic, ki so se na posestvu pričele pridno razmnoževati, sedaj jih je že okoli 430. Japonski makaki so poznani tudi kot snežne opice saj se lahko prilagajajo hladnejšemu obdobju do -20 stopinj Celzija. Prav tako so ena izmed ogroženih živalskih vrst.

Sestra Magdalena nas je razveselila z novico in veselim presenečenjem – sestra Grete nam je plačala vstopnino v park. Hvala sestra Grete, za vašo nesebično dobroto vam Bog obilo povrni!

 

Po vseh prejetih in razloženih navodilih smo se odpravili na ogled. Že takoj ob vstopu so si nas opice prišle radovedno ogledovat. Navajene obiskovalcev so se prosto sprehajale mimo skupine po potkah, si radovedno ogledovale obiskovalce ter invalidske vozičke.

Ena od opic je položila roko na Anžetovo mizico pri invalidskem vozičku – najbrž si je želela, da bi bil ta zanimivi voziček njen. Prav tako je ena opica želela pridobiti mobitel, a je pazljivi očka pravočasno odskočil.

Nasmejali smo se, ko je opica iz vrvi nad  jezerom z glavo visela navzdol in z rokami v vodi čofotala, da je prišla do hrane.

Opice živijo v skupnosti, ne morejo živeti same – prav tako kot mi. Potrebujemo skupnost. Naša skupnost družin nas bogati, osrečuje, daje zalet za naprej, skupna romanja nas še dodatno povežejo in zbližajo. V skupnosti se počutimo varne, sprejete in ljubljene.

 

Sledilo je še eno presenečenje. Sestra Grete je poskrbela tudi za plačilo parkirnine!

Na hitro smo se poslovili, S Grete se je mudilo –  na vlak in delati nova dobra dela.

Polni vtisov in veselega razpoloženja smo se odpravili naprej in po navodilu s. Magdalene v mobilne telefone vtipkali novi naslov našega romanja: Ursulinengasse 1, Klagenfurt – Celovec.

Dom Uršulink se nahaja v strogem centru Celovca. Mogočno se razprostira in vključuje  dve veliki stavbi. Tukaj nas je sprejela s.Kristjane. Cerkev je posvečena Svetemu Duhu. Kot je povedala sestra Kristjane, smo Cerkev obiskali ravno v pravem času, saj je bil v tem tednu praznik Vnebohod – po prazniku Gospodovega vnebohoda bo čez deset dni sledil še praznik binkošti, ob katerem se  spominjamo prihoda Sv. Duha in ustanovitve Cerkve. V podstavku oltarja  je upodobljen Sv. Duh v obliki goloba.

Zbrano smo prisluhnili gospodu patru Marjanu Kokalj, ki je daroval Sveto mašo, poslušali smo sveti evangelij po Janezu (Jn 17,11-19), v katerem je Jezus molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva … Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega … Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«

Bogu, Jezusu in Mariji smo izročili svoje prošnje: za mir v svetu, za zdravje, za prijatelje, za rajne, za nove birmance, za vse družine iz Naše skupnosti družin, tudi tiste, ki se niso mogle udeležiti romanja  in za vse nas, da bomo zmogli vsak dan hoditi v veri …

Gospod Peter je igral na kitaro. Bilo je zelo doživeto in slovesno. Sestra Magdalena je povedala, da je bil to še en čudež, ker je prvotna glasbenica, študentka, zaradi nujnih obveznosti na fakulteti, en dan pred romanjem opravičila svojo prisotnost. Gospoda Petra in njegovo ženo je s telefonskim klicem presenetila na počitnicah v gorah v Avstriji in tako sta prihitela 100 km daleč, da sta nam polepšala sveto mašo, Bogu hvala.

Skupaj z njegovo ženo in vodjem animacijske skupine, g. Simonom, smo prepevali eno izmed pesmi: Gospod, ti veš, da ljubim te, kaj v srcu mojem  skrito je … Na steni v Cerkvi smo opazili mavrico, odsev sončnih žarkov skozi okno. Mavrica, znamenje zaveze z Bogom.

Sestra Kristjane nam je povedala, da se žal zapirajo vrata doma uršulink v Celovcu, mladih sester ni, najstarejša sestra je stara 106 let … obljubili smo, da bomo molili zanje, da bo vse v redu in da si najdejo novi dom.

 

Sledilo je naše druženje v Evropa parku v Celovcu. Parkirali smo različno, nekateri pri Minimundusu in tako smo se morali  sprehoditi še »čez cesto« in se podati na sprehod v bližnji Europapark.

Že po prvih korakih smo poznali, da gre za izredno velik park. Odprl se nam je pogled na zelene travnike, zelene površine, visoka drevesa in peščene potke v vse smeri.

Kamnite skulpture, otroška igrišča, tobogani,  ribnik z vodometom, nasadi rož …

Od jezera so potke vodile preko zelenih površin do majhnega hribčka, kjer smo nekateri posedeli na idilični klopci pod velikim drevesom.

Večja skupina se nas je zbrala na travniku, kjer smo imeli piknik iz popotne torbe. Veliko smo se pogovarjali, se smejali, se skupno bogatili in uživali v družbi  »Magdalenine – Naše skupnosti družin«.

 

Hvaležni za vse, za prečudovito preživet dan, prijetno utrujeni a neizmerno veseli in srečni so naši otroci skupaj z nami odšli domov.

Že sedaj se veselimo naslednjih srečanj!

 

Mateja Burgar

 

    S klikom na gumb “pošlji” soglašte z obdelavo posredovanih podatkov v skladu z namenom za katerega so bili dani.