Jugoslovanska provinca uršulink se je leta 1972 razdelila na slovensko in hrvaško. Ko je bila naša provinca stara komaj dve leti, je provincialka s. Ireneja Rabič odgovorila na prošnjo župnika iz Deskel v Soški dolini, g. Vinka Kobala, da bi uršulinke prišle na pomoč pri pastoralnem delu na župniji in z mladimi.
Tako smo pred 50 leti, 6. septembra 1974, odprle prvo podružnico z izrazito pastoralnim poslanstvom. Prve tri sestre (s. Miroslava Plešec, s. Jakobina Arh in s. M. Jasna Kogoj kot odgovorna), ki smo bile določene za to postojanko, smo to odločitev provincialnega vodstva sprejele v veri in pokorščini. Šle smo kakor Abraham v neznano. Stanovale smo v prvem nadstropju župnišča, kjer smo dve večji sobi preuredili v majhen samostan. Imele smo tudi oratorij z Najsvetejšim. Ta privilegij nam je rad podelil škof Janez Jenko, ki se je veselil naše prisotnosti v teh krajih.
Poleg g. Kobala so nas tudi župniki sosednjih župnij hitro vključili v pastoralno katehetsko delo. Poučevale smo verouk v Desklah, na Gorenjem Polju, v Plaveh, Kanalu, Solkanu in nekaj časa tudi v Ročinju in Tolminu ter se vključile še v drugo pastoralno delo. Ljudje so nas sprejeli z odprtim srcem, zato smo se sestre zelo hitro vživele v novo okolje. Moj tata je sicer rekel, da sem prišla preblizu v domače kraje, kajti, kot pravi Jezus, nobenega preroka ne sprejmejo v svojem kraju; a tukaj se to ni uresničilo, saj so nas sprejeli z velikim veseljem. Škof nam je dal dovoljenje, da smo v dneh, ko ni bilo sv. maše, vodile bogoslužje Božje besede in delile sv. obhajilo, kar je bilo takrat še redkost.
Ljudje so nas sprejeli za svoje, bili so hvaležni za našo navzočnost med njimi, cenili so naše molitveno življenje in delo na župnijah, imeli so nas radi, me pa njih. Svojo hvaležnost so pokazali tudi z materialno podporo, saj so vedeli, da nimamo nobenih stalnih dohodkov. Kako nas je vedno ganila njihova velikodušnost! Po njih smo čutile, kako Božja previdnost skrbi za nas tudi v čisto vsakdanjih materialnih stvareh. Nikoli nam ni zmanjkalo hrane. Resnično, živele smo od otipljive Božje previdnosti. Za premagovanje razdalj od ene župnije do druge smo imele majhen motor, kmalu pa smo dobile župnijski avto, rdečega spačka. Seveda je bilo treba narediti šoferski izpit.
Posebna zgodba iz tega časa je potres 6. maja 1976, ki je prizadel Posočje in Benečijo. Tudi pri nas je bilo nekaj materialne škode, veliko pa strahu. Najhuje je bilo v zgornjem delu Posočja, zato smo z g. Kobalom večkrat peljali v te kraje mnogovrstno pomoč.
Poleg živahnega vsestranskega pastoralnega dela na župnijah smo sodelovale tudi na dnevih zbranosti in tednih duhovnosti v Stržišču, kamor je prihajala mladina iz vse Slovenije. Navadno se je zvrstilo šest tednov, vsakokrat okrog sto prijavljenih. To je zahtevalo veliko predhodnega dela. Pripravljati je bilo treba gradivo, ga razmnožiti na ciklostil, liste povezati v zvezke za vsakega udeleženca. Koliko je bilo voženj s hrano in gradivom iz Deskel v Stržišče! A ves trud in napori niso bili nič v primerjavi z Božjimi blagoslovi in notranjo srečo, ki se je odražala v duši in na obrazih mladih ter v daljnosežni duhovni rodovitnosti.
Sestre smo se na podružnici izmenjavale. Kasneje so prišle še s. Fabjana Pustovrh, s. Evgenija Gregorc, s. Filipina Mikek, s. Marta Ivančič in s. Nada Furlan, a ljudje so vse z enako odprtostjo sprejeli. Zato je bila ločitev, ko so se zadnje tri leta 1983 preselile v Novo Gorico, zanje boleča. Toda duhovna povezanost še danes ostaja živa. Naj bo Gospod bogat plačnik našim dobrotnikom v teh krajih!
s. Marija Jasna Kogoj
