Zdi se, da je bil prvi velikonočni čas zaznamov s potjo. Žene so hitele h grobu, Peter in neki drugi učenec sta tekla h grobu, dva druga sta bila na poti v Emavs (in nazaj), pa pot v Galilejo, … Vse je na poti, vse nekam gre in hiti.

Poleg teh korakov in kilometrov, ki so jih naredili, pa je vsak naredil še svojo notranjo pot. Od žalosti do nejevere, dvoma, veselja, od strahu do osuplosti, miru, poguma…

Vstopimo tudi mi na pot, prehodimo jo in naj nas vodi vse bližje k spoznanju Gospoda.

In če se nam zdi, da ni tako, kot bi moralo biti, se spomnimo Jezusovih besed: “Ali ni bilo vse to potrebno?” (prim. Lk 24, 26)