TIHA NEDELJA



V nedeljo, 26. marca, ob 11. uri smo se zbrali v Zavodu sv. Stanislava, kjer smo obhajali sveto mašo na tiho nedeljo. Možnost za spoved tako naših otrok kot odraslih je bila odlična priložnost za pripravo na veliko noč. Prisluhnili smo evangeliju po Janezu (Jn 11, 1-45), kjer Jezus obudi Lazarja od mrtvih. Duhovnik Marko Čižman nam je v pridigi skušal približati sadove Svetega Duha. Kaj pomeni ljubiti, biti potrpežljiv, ohraniti mir, biti vesel … Kako lahko živimo torej iz darov Svetega Duha vsak dan, še posebej v postnem času.
Ljubiti – narediti dobro delo, ko nisi najbolj v »formi«.
Biti potrpežljiv – pravočasno ubesediti stisko, jezo … , predno se sprevrže v bes in kot hudournik podira vse pod seboj.
Mir – znati se ustaviti, prisluhniti sebi, drugim in Bogu.
Veselje – biti prijazen do soljudi, tudi ko si sam v stiski, te razjeda bolečina … Bog nam skuša povedati, da bomo le tako bolje in kvalitetnejše živeli drug ob drugem.




Po maši je sledilo skupno druženje. Ob domačih dobrotah smo pričevali, se povezovali in delili svoje izkušnje, hrepenenja, misli, novosti, stiske, preizkušnje … Postno-velikonočnega srečanja se je udeležilo 18 družin, sedem se jih je opravičilo. Po skupnem druženju smo se bogatejši odpravili vsak proti svojemu domu, kamor smo ponesli božji blagoslov in glavno sporočilo tihe nedelje:




Ob koncu pa še v razmislek besede papeža Frančiška, ki nam ob evangeliju pove:
»Zdi se, da je vse zaključeno: grob zapira velik kamen; okrog njega sta samo jok in pobitost. Tudi Jezus je pretresen zaradi dramatične skrivnosti izgube ljubljene osebe: »V duhu je bil ganjen in je vzdrhtel.« Zatem »se je zjokal« in šel h grobu ter je bil »v sebi spet ganjen«. To je Božje srce: daleč od zla, toda blizu tistemu, ki trpi; ne naredi, da zlo čarobno izgine, temveč skupaj z njim prenaša trpljenje, ga vzame za svoje in preoblikuje tako, da se nastani v njem. Opazimo, da se sredi vsesplošne pobitosti zaradi Lazarjeve smrti Jezus ne pusti zapeljati brezupu. Čeprav trpi tudi On, zahteva, da bi trdno verjeli; ne zapre se v jok, ampak se, ganjen, poda na pot do groba. Ne pusti se ujeti čustvenemu okolju sprijaznjenosti, ki ga obdaja, temveč z zaupanjem moli in reče: »Oče, zahvaljujem se ti.« Tako nam, v skrivnosti trpljenja, Jezus ponudi zgled, kako se obnašati: ne zbeži pred trpljenjem, ki pripada temu življenju, vendar pa se tudi ne pusti vkleniti pesimizmu.«
Biljana Popit