Na prošnjo Jakoba Schellenburga so 22. aprila leta 1702 prišle v Ljubljano prve uršulinke, da bi odprle šolo za vzgojo in izobrazbo ženske mladine. V tistem času ni bilo v tem mestu zanje nobenih šol. Najprej so stanovale v Schellenburgovi hiši Mestni trg 6. Cesar Leopold I. jim je na njihovo prošnjo 16. septembra 1702 dovolil, da lahko odprejo javno dekliško šolo. V ta namen so vzele v najem hišo mestnega župana Gabriela Ederja, jo primerno preuredile in v njej 2. julija 1703 odprle javno šolo za žensko mladino in začele s poukom. Letos torej obhajamo 320-letnico začetka delovanja uršulinskih šol. Tako je dobila Ljubljana svojo prvo dekliško šolo, ki je bila v tem mestu kar celih 170 let edina javna šola za žensko mladino.

Temeljni kamen za uršulinski samostan je 11. maja 1713 (pred 310 leti) vzidal ustanovitelj Jakob Schellenburg. Redovnice so se vselile v novo zgrajen samostan, ki je vključeval tudi internat in šolsko zgradbo, v maju 1718 (pred ). Število učenk je hitro naraščalo.

Do leta 1818 je bila uršulinska šola trirazredna ali trivialka, saj je v tem obdobju obstajalo le elementarno šolstvo. Redovnice so poučevale po splošnih učnih načrtih, kakršne so imele vse tedanje šole. Ta načrt je obsegal: verouk, branje, pisanje, računstvo, opravilne sestavke in razna ročna dela (pletenje, vezenje, šivanje in drugo). Poleg teh splošnih predmetov pa so uršulinke poučevale še tuje jezike (italijanščino, francoščino), glasbo (razne inštrumente), risanje oziroma slikarstvo, zemljepis, prirodopis in zgodovino. »Ljubljanske uršulinke so dobivale vse večjo vlogo v vzgoji naše ženske mladine.«, je zapisano v Zborniku zgodovine šolstva leta 1970.