Čas katoliške obnove v 17. in 18. stoletju je bil tudi čas oživitve redovništva. Ker obnova verskega življenja ni mogla uspeti brez verske vzgoje mladine, so se ji posvečali številni redovi. Uršulinke so se posvetile vzgoji in izobrazbi deklet. Iz uršulinske redovne šole so izšle prve slovenske izobraženke, izza samostanskih zidov sv. Uršule je vpliv duhovne omike in praktičnega znanja segal v številne slovenske družine.

Uršulinke so prišle v Ljubljano leta 1702 in se najprej nastanile v hiši trgovca Jakoba Schellenburga, ki je postal njihov glavni dobrotnik: z njegovo pomočjo je bil do leta 1718 dokončan uršulinski samostan, do leta 1726 pa tudi baročna dragocenost Ljubljane – uršulinska cerkev Svete Trojice.

Cerkev je zasnoval arhitekt Carlo Martinuzzi, morda po Borrominijevem zgledu; ustvaril je zelo razgibano in svojstveno arhitekturno celoto, posebnost v slovenskem baroku. Umetnostni zgodovinar Blaž Resman je zapisal, da »Uršulinska cerkev upravičeno velja za vrhunec ljubljanske baročne arhitekture.« Vrh pročelja sestavljajo trikotnik in dva ločna segmenta, ki »dajejo slutiti nerazumljivo svetotrojiško simboliko.« Monumentalni glavni oltar Svete Trojice je izdelal Francesco Robba, dokončan je bil leta 1744. Približno v tem času so bili dokončani tudi stranski oltarji. Ker je arhitekt notranjost cerkve predvidel belo, brez stenskih poslikav, stranski oltarji in stebri močneje členijo in zaznamujejo prostor. Nekatere oltarje je poslikal baročni mojster Valentin Metzinger; znana je njegova slika Smrt sv. Uršule za bratovščinski oltar, kjer umirajoča svetnica s puščico v prsih omahne v roke svetih angelov.

Skrivnosti Svete Trojice je bila cerkev izročena z blagoslovom ravno pred 300 leti, 18. oktobra 1726, posvečena pa leta 1747. Ta trenutek je bil vrhunec življenja mlade skupnosti redovnic po 24 letih v Ljubljani. Uršulinska kronika nam hrani spomin na najbolj slovesne dogodke.

Iz samostanske kronike

»10. julija [1726] smo vzdignili nove zvonove v cerkveni zvonik, tri od teh, prvega, drugega in četrtega, je poklonila radodarnost milostljive gospe ustanovnice cerkvi kot miloščino. Na prvem zvonu so zgoraj besede: Sancta Trinitas, unus Deus, miserere nobis – Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se nas! Vtisnjeni svetniki so: 1. Sveta Trojica, 2. sveti Peter, 3. sveti Pavel, 4. sveti Trije kralji, 5. sveti Avguštin, 6. sveta Ana … Na drugem zvonu so zgoraj naslednje besede: Ecce crucem Domini nostri Jesu Christi, fugite partes adversae – Glejte križ našega Gospoda Jezusa Kristusa, bežite, uporne moči!«

Dan blagoslovitve

»18. oktobra [1726] je milostljivi gospod generalni vikar [Jakob Schilling] blagoslovil novo cerkev, ker njegova knežja milost škof [Jakob Viljem grof Leslie] zaradi visoke starosti ni bil v stanu podvzeti posvetitve cerkve … V ranem jutru je šel milostljivi gospod generalni vikar z gospodom spovednikom in drugo duhovščino v zakristijo, si nadel beli pluvial, drugi duhovniki pa koretelje. Potem so zopet prišli v odprto cerkev in do glavnega oltarja, katerega je milostljivi gospod vikar posvetil v čast najsvetejši Trojici, od tod je šel k oltarju svete Uršule in ga nji v čast posvetil …«

Prenos Najsvetejšega v novo cerkev

»20. oktobra [1726] so odprli novo cerkev, zaradi tega je ob 10. uri bral v stari cerkvi gospod spovednik kolegija zadnjo mašo in po njej zapel Te Deum … Nato je gospod spovednik prenesel skozi obhajilna vrata Najsvetejše v ciboriju iz stare cerkve v novo. Njemu so v procesiji s prižganimi svečami sledile vse redovnice kolegija z gojenkami kakor tudi njegova ekscelenca visoko in blagorodni grof Orfeo Strassoldo, ki je bil tedaj deželni upravitelj na Kranjskem, skupaj s svojo grofico, blagorodno gospo Lucijo grofico Strassoldo … Med potjo so duhovniki peli Pange lingua. Ko so prišli v cerkev, je gospod spovednik postavil Najsvetejše na glavni oltar in pred njim molil Veni Sancte Spiritus.

Prva sveta maša

»Naslednji dan [21. oktobra 1726, na god sv. Uršule] ob 6. uri je bral prvo mašo gospod generalni vikar Jakob Schilling, pri kateri je obhajal celo skupnost. Po tej je bral drugo sveto mašo blagorodni gospod grof Jožef Coronin, tukajšnji kanonik. Celo dopoldne so bile zapored svete maše, preko 12. ure. Začele bi se že ob 5. uri, če ne bi prepustili prve časti milostljivemu gospodu vikarju. Ob 7. uri je imel slovensko pridigo prečastiti o. Bernard Schein iz frančiškanskega reda. Veliko mašo je imel blagorodni grof Maksimiljan, pl. Dietrichstein, tukajšnji stolni prošt, ki je bil za to naprošen od same njegove knežje milosti škofa. Ta je dal sporočiti gospe prednici, da bi hotel srčno rad osebno pontificirati prvo bogoslužje v novi cerkvi, vendar mu njegova bolehnost tega ne dopušča. Bo pa z malo mašo prišel počastit sveto Uršulo, kar se je tudi zgodilo. Med bogoslužjem je prišel škof malo pred pridigo v cerkev. Pri cerkvenih vratih ga je sprejel gospod spovednik kolegija in drugi duhovniki v koretljih. Pri njegovem prihodu so začeli trobentarji trobiti … Nemško pridigo je imel med bogoslužjem kapucin. Po njej je škof bral sveto mašo pri oltarju sv. Uršule, med katero sta mu stregla dva kanonika in prav ta je bila zadnja maša, ki jo je javno bral. Po slovesnem bogoslužju so intonirali med zvokom pavk in trobent Te Deum, med katerim so se slišali streli 12 topov …«

Ustanovitev bratovščine Svete Uršule

»Popoldne je vodil večernice zgoraj imenovani grof Coronin, po končanih litanijah je gospod spovednik slovensko pridigoval zaradi prvega uvajanja bratovščine sv. Uršule. Zelo veliko ljudi se je vpisalo, od katerih je bil prvi njegova knežja milost škof, ki se je svojeročno vpisal v bratovščino, kot tudi gospod stolni prošt in gospod mestni župnik …«

Že na dan prve maše v cerkvi Svete Trojice sta bili v njej dve slovenski pridigi – in slovenščina je imela tu svoje mesto vselej tudi pozneje.

Bratovščina sv. Uršule je bila namenjena molitvi in skrbi za srečno zadnjo uro, kar pomeni, skrbi za dobro življenje, ki vodi k srečnemu koncu. To duhovnost dobro izraža molitev na bratovščinski podobici, aktualna tudi danes:

»O sveta devica in mučenka Uršula, dosezi zame milost, da bom vse svoje besede, dejanja in misli zajemal iz popolne božje ljubezni in da se v vsem popolnoma predam ljubeči božji volji; da svoje grehe srčno obžalujem in Boga več ne žalim ter tako srečno umrjem. Amen.«

Matija Ogrin