Knjiga s. Marije Jasne Kogoj Božji služabnik Anton Strle, ki je pravkar izšla, pripoveduje o njegovi pestri življenjski poti, plodovitem delovanju in močni, zdravi krščanski duhovnosti. Na podlagi dokumentov in pričevanj nas vodi k vse globljemu odkrivanju Kristusove ljubezni, ki je vnemala svetniškega duhovnika v njegovem življenju. Ob prebiranju življenjepisa bo bralec zasledil to rdečo nit, ki ga je vodila skozi vse danosti, dogodke in dejavnosti njegovega življenja. Vse, kar je bil in delal, je imelo izredno pričevanjsko moč, izžareval je to, kar je živel in veroval. Skoraj 40 let je maševal in spovedoval v uršulinski cerkvi v Ljubljani. Mnoge, ki smo ga poznali, sta ob izrazitem asketskem videzu prevzela njegov blagi nasmešek in žive, zgovorno prodorne oči.
Že v študijskih letih je postalo Strletovo življenjsko vodilo Povsod Boga. V drugem letniku bogoslovja se je namreč srečal z J. H. Newmanom, ki je postal njegov življenjski vzornik. Čeprav je bil Newman razglašen za svetnika šele leta 2019, se mu je Strle že takrat vsak dan priporočal in je rad ponavljal njegov izrek: »Moja duša naj bo s svetniki.« Newmanovo veliko oznanilo Povsod Boga je Strle vzel za svoje novomašno geslo, v mislih pa je dodal še … po Mariji, kot je sam povedal. To geslo je božji služabnik v svojem osebnem življenju in na vseh področjih svojega delovanja vedno dobesedno uresničeval. V njem je živela beseda apostola Pavla: »Vnema nas Kristusova ljubezen« (2 Kor 5,14). Sam je v knjigi Leto svetnikov v obširni razpravi o češčenju svetnikov izpostavil prav to, da jih je v življenju vodila in vnemala Kristusova ljubezen.
Knjiga ima tri dele, v katerih na poljuden način predstavi celovito človeško in duhovno podobo svetniškega kandidata, kar dopolnjujejo izbrane fotografije. V prvem delu sledimo Strletovi življenjski poti od domače hiše v vasi Osredek v župniji Sv. Vid nad Cerknico pa vse do trenutka, ko je v ljubljanski bolnišnici prestopil prag večnosti. V drugem delu je podrobneje prikazano njegovo obsežno in raznoliko delovanje na vzgojiteljskem in pedagoškem področju ter pri izvrševanju duhovniškega poslanstva spovednika, oznanjevalca in pisatelja. Duhovniško poslanstvo je bilo zanj prvo, vse drugo delovanje je bilo pastoralno usmerjeno. V tretjem delu avtorica odkriva Strletovo duhovno podobo in pokaže na glavne vire, iz katerih je božji služabnik Anton Strle črpal moč za oblikovanje svojega življenja po Kristusu: češčenje Srca Jezusovega, v katerem se razodeva božja ljubezen do človeka, sveta evharistija in božja mati Marija. Spoznali bomo tudi, kako je uresničeval svojo željo po redovnem življenju in kakšen je bil njegov odnos do ubogih.
Anton Strle je bil slabotnega zdravja in v srednjih letih nekajkrat že na pragu smrti. V zadnjem delu knjige beremo, kako je bil ob izredni delavnosti ter dosledni izrabi časa vedno pripravljen na smrt in zazrt v zarjo večnega življenja. Ob koncu knjige so zapisana nekatere pričevanja o njegovem svetništvu.
Vsako poglavje uvaja stavek iz Svetega pisma Nove zaveze, ki nakaže vsebino. Božja beseda je bila v Strletu zares živa in učinkovita (prim Heb 4, 12), iz njega je vrela kot studenec. Vsak, ki ga je poslušal, je čutil, da je to postalo del njega, da iz tega živi, da to oblikuje vse njegovo delo in odnose.
Ko ob prazniku vseh svetih beremo odlomek iz knjige Razodetja o množici izvoljenih, ki stoji pred božjim prestolom in poje novo pesem, vidim v duhu med njimi tudi ponižnega božjega služabnika Antona Strleta, kako poje ALELUJO, ki jo je vedno z vsem srcem prepeval in o njej čudovito lepo pisal v knjigi Leto svetnikov v opisu velikonočne vigilije.