
Na prelep zimski sobotni dan smo se zbrali in podali na Dolenjsko. Razume se, da je bila z nami s. Magdalena. Izpred grosupeljske cerkve smo občudovali našega Očaka Triglava, ki se je kopal v pozno popoldanskem soncu. O tem malo kasneje, saj smo romanje začeli že prej, malo južneje.

Romanje smo začeli v najstarejšem slovenskem samostanu Stična. Objel nas je pravi zimski mraz, zato smo toliko bolj začutili toploto ob jaslicah v domači cerkvi. Nagovorile so nas besede g. Marka Čižmana o Kristusovem meču. Vendar to ni meč, kot si ga predstavljamo mi. Kristusovo orožje je ljubezen. Ljubezen, ki ni posesivna, ni agresivna, ampak potrpežljiva in nežno prigovarja in vabi, da ji slediš.




V sosednjem prostoru smo občudovali rokodelske spretnosti domačinov, ki so izdelali zanimive in zgovorne jaslice. Obudili so spomin na Jurčiča in prvi vpad Turkov l. 1471, ko so napadli med procesijo.






Po malici smo se odpeljali k našemu znanemu župniku g. Martinu Golobu. In obisk je bil vsem v veselje. Gospod Martin se je predstavil tak kot je, pristen, dostopen, kot sam pove, samo orodje v Kristusovih rokah. V Božjih očeh pa je koristen prav vsak. Tudi ti, ki so sedaj odrinjeni na družbeno obrobje: starejši, invalidi, manj uspešni … Bog uporabi tudi grešnika. Prav vsak ima svojo vlogo.






Razložil nam je mozaik v cerkvi sv. Mihaela, ki so jo domačini sami zgradili. Kristus nas je s križem rešil smrti. Ja, po svoje nam je kristjanom lažje trpeti, saj je z nami Bog in vemo, da nismo sami. Je pa življenje tudi krivično in so križi težki. Na mozaiku je pokazal na darove, ki so se stresli iz Miklavževega koša. Pri strani tabernaklja je Marija, ki je na stopnicah in stopa po poti z nami. Je tiha, ponižna, delovna, a velika v Božjih očeh. Na drugi strani je mozaik sv. Mihaela, nanj se obrača z molitvijo kot nadangelu, da ga čuva pred zlim in obvaruje cerkev pred zlikovci, saj so ponosni, da je cerkev ves čas odprta, da lahko ljudje vanjo vstopijo in molijo.


Predvsem je pomembno, da ljubezen, ki nam jo daje Bog, podajamo naprej našim bližnjim in vsem, ki jih srečamo. Maša nima pomena, če smo med seboj skregani.
Prosimo tudi mi za Božji blagoslov še naprej.
Petra Kavčič