Leta 1918 je bil- kakor letos, velikonočni torek 2.aprila. 

Na ta dan je po štirih mesecih trpljenja v skupnosti v Ljubljani prestopila prag večnosti m. Terezija Heidrich. Delo in življenje te izredne uršulinke je opisano v knjižici  Po poti svetosti avtorice s. M. Jasne Kogoj. 

Odlomek iz knjižice: “Čeprav je notranjo lepoto življenja v združenju z Bogom zakrivala človeškim očem, pa m. Terezija ni mogla skriti svoje značilne lastnosti, ki je bila znana vsem, ustrežljive dobrote, ki je pritegovala k njej vsa srca. M. Terezija je bila dobra do vseh in vedno. Njena največja sreča je bila, da stori bližnjemu kaj dobrega, da ga razveseljuje, vse iz ljubezni do Boga. »Za Jezusa, samo za Jezusa!« je ponavljala.

Vsa pričevanja redovnic govorijo o tem. Obisk ji ni bil nadležen v nobenem trenutku dneva. Nobeno delo se ji ni zdelo tako važno, da ga ne bi takoj prekinila in ustregla prošnji, da ne bi pazljivo poslušala, ljubeznivo odgovorila. Uresničevala je nasvet apostola Pavla ter se veselila z veselimi in žalostila z žalostnimi. Ob pripovedovanju o trpljenju drugih je bila do solz ganjena. Sočutna in ustrežljiva dobrota; nihče je ni zaman prosil za pomoč, še več, sama je prišla naproti vsaki stiski. Iz njenih ust niso nikoli prišle grenke ali nepotrpežljive besede. Resnično, imela je dar biti vsem vse in našla je tolažbo za vsako bolečino.”

M. Terezija Heidrich                        cerkev v Ljubljani