S. Polona deli z nami svoje izkušnje iz Senegala in nedavnega obiska. 

MOJ SENEGAL

Hvaležna, da je bil leta 2000 v naši ustanovi Uršulink Rimske Unije razpis za  izmenjavo med provincami, sem prvič prispela na Afriško celino.

Takrat se nisem dosti pripravljala na to izkušnjo, zato sem najprej v tej 96% muslimanski deželi, doživela kulturni šok. Neprestan hrup in kričanje iz številnih minaretov, ulice prepolne ljudi, otrok (»talibe«, ki te prosijo miloščine na vsakem koraku), delavcev, ki porivajo svoje preobložene vozičke raznovrstnega težkega tovora, živinske vprege in sestradanih konj, ki ne malokrat omagajo pod težo preobloženih voz. Povsod polno sipkega puščavskega peska, prahu, umazanije, ščurkov, kuščarjev, komarjev, muh, miši, podgan in kač. Po drugi strani pa veliko sijočih, veselih otrok in notranje lepih ljudi. Zaznamovani so z revščino in trpljenjem, a notranje močni, modri, odprti in zelo prijazni. Prvi obisk dežele me je zelo zaznamoval. Ko sem odhajala po izmenjavi spet domov, sem v srcu vedela, da se še vrnem.

Spraševala sem sebe in Boga, zakaj živim v tako lepi, urejeni deželi Sloveniji, kjer nam »ničesar ne manjka«. Nisem našla takoj odgovora. Odkrila pa sem, da je v meni skrita neka notranja želja, da bi dala svoj delež k »pravičnosti družbe«, tako sem čutila v sebi. In res, ko sem se vrnila, sem napisala prošnjo za misijone. Čez tri leta sem lahko zopet stopila na senegalska tla in začela delo na misijonu.

Veliko veselja in smeha sem doživela, najprej ob nerazumevanju jezika, pa tudi ob nepoznavanju njihove kulture. V skupnosti, kjer smo živele sestre enajstih dežel, je bilo veliko različnosti in s tem bogastva, pa tudi zapletov in napetosti. Imele smo zelo različne poglede in navade glede dela, hrane, običajev in vsega ostalega. Sveta maša in skupni sestanki so nas vselej odprli za sprejemanje drugačnosti. Naj naštejem nekaj vrednot, ki jih živijo.

Afriško veselje, odprtost in velikodušnost so me navduševali. Močno sem čutila tudi njihovo zaupanje v previdnost Boga Očeta, ki jih živi. Sami radi ponavljajo, kako je Bog dober in velik. Globok pomen dajejo vrednoti družine. Ne poznajo besede JAZ. Lahko rečem, da živijo in hodijo sinodalno pot v občestvu, sodelovanju in poslanstvu. Živijo »vsi za enega in eden za vse«. Čutijo se kot »MI«, ENA DRUŽINA. Najpomembnejši jim je čas za Boga in sočloveka. Tudi pri vzgoji se močno zavedajo te prepletenosti in povezanosti. Ko otrok ali mladenič v vasi  stori kaj neprimernega, ga prvi, ki to vidi, opozori, graja in mu tudi naloži kazen, če je potrebno. Odgovornosti ne prelagajo le na starše. Če gre za odraslo osebo, se v vasi skupaj pogovorijo in skupaj ukrepajo. Ko pa nekdo umre, ga pospremijo z mnogimi obredi in kar hudo je prisostvovati žalovanju, joku, kričanju in stiski ob izgubi človeka. Njihove medsebojne vezi so naravno močne in bolečina je zares huda. Ko pa se rodi otrok, je veliko tudi veselje. Nikdar ne vedo števila otrok v družini. Otroci niso številke, so dar in poznajo jih po imenu.

Od rojstva do smrti se med njimi čuti veselje do življenja in pogum. Naučili so me prepoznavati to, kar je najlepše in bistveno v življenju.

     OBISK SENEGALA 2023

 

Letos junija sem Senegal, po mnogih letih, spet doživela in podoživljala. Bil mi je v veliko veselje in potrditev moje odločitve za leta služenja v misijonu. Tokrat sem prvič potovala še z dvema prijateljicama, Špelo in Natalijo. Ne znam opisati, kako lepo mi je bilo pri srcu, da peljem še dve osebi, na moje nekdanje mesto misijonarjenja. Pred našim odhodom so bili v deželi nemiri, celo devet mrtvih in večje število ranjenih. Prijateljici sta me spraševali, kaj bomo naredile. Spodbudila sem ju k molitvi in zaupanju, da se bodo stvari pomirile, kakor že poznam Senegalce. Ko pa sem poklicala po telefonu eno izmed tamkajšnjih sester in jo »pohecala«, da nas ne bo zaradi nemirov, se je sestra glasno uprla takemu razmišljanju, češ, da mediji še veliko bolj »napihujejo« stvari kot dejansko so. Čutila sem veliko razočaranje, če ne bi izvršile tega kar smo se namenile. In čez nekaj dni smo že bile tam. O, kakšno veselje je bilo med sestrami, sodelavci in prijatelji, ko smo se po dolgih letih spet srečali. Čakali so nas slastni mangi na mizi, tudi sokov bisapa in baobaba ni manjkalo. In veliko vprašanj o ljudeh, življenju in delu zdaj na misijonu. Prvi teden smo prispele na postojanko v Sandiari, ki je najbližja novemu letališču. Tudi jaz sem ga videla prvič. Sr Angelique nas je prišla iskat z velikim župnikovim avtom, saj smo imele vsaka po tri velike kovčke. Špela je pripravila knjige in šolske potrebščine, Natalija zdravstvene pripomočke in jaz cerkvene paramente. Prvih devet dni smo preživele v šolskem okolju ob zaključku leta. Z Natalijo sva pripravljali tombolo in darila, Špela pa se je posvetila zgodbicam s kamišibajem. Odmore smo izkoristile za pogovor z otroki in igro z njimi. Zadnji dan šole so nam otroci pripravili svoje plese in ne boste verjeli, da so bili najmlajši najbolj »goreči« plesalci. Tudi župnik Ambroise nas je z veseljem povabil v nedeljo na kosilo in nato še na obisk njegove vasi. Naslednji teden smo prišle v predmestje Dakarja-Thiaroye, kjer je naša Špela padla s postelje zaradi nekaj dnevnih vrtoglavic in slabosti. Svetovali smo ji počitek, midve z Natalijo pa sva vsako jutro odšli na delo v dispanzer. Natalija je prvič delala z velikim lesenim možnarjem, jaz pa sem v veliki železni posodi pomagala kuhati hrano za podhranjene otroke. Natalija je kar zaživela pri tehtanju in merjenju otrok, čutilo se je, da je doma v zdravstvu. En dan smo si vzele tudi za obisk otoka Goree in žalostne 300 letne zgodovine suženjstva. Imeli sva še dva dneva za delo v dispanzerju in že nas je čakal še obisk Thiesa in Leharja. Končno smo prišle do misijona s. Zorice. Ganljivo mi je bilo videti še eno Slovenko, ki nadaljuje misijon v Thiesu. Močno smo se objeli in čutiti je bilo njeno »že domačnost« in sproščenost. Skupaj s kandidatinjami, predpostulantkami, postulantkami, novinkami in mladimi profesami smo uživale v pripravi lepo animirane maše v stolnici. Mladost zares »buhti« v njih in izžareva moč življenja in ustvarjanja. Naši Špeli pa se zdravje nikakor ni izboljšalo. Pristala je v bolnici zaradi visokega krvnega tlaka. S. Zorica jo je spremljala in materinsko poskrbela za vse. Z Natalijo pa sva obiskali še zadnjo postojanko v Leharju in razveselili s. Ksawero v dispanzerju s pomočjo pri delu, ki jo je že dolgo čakalo, pa zanj ni imela časa ob množici pacientov. Zadnje dni smo prišle še nazaj v Thies, da pripravimo kovčke za vrnitev. Tako prehitro je prišel čas slovesa,

a veselje, da smo se po dolgih letih srečale je odtehtalo vse.

Obogatene, tako me obiskovalke kot  sestre v misijonu, smo čutile kako močna je naša vez. Zato pravi naša mati Angela: »Bodite povezane med seboj z vezmi ljubezni«.

Zato sem hvaležna vsem vam, drage sestre, da ste mi omogočile ta čudoviti obisk.

s. Polona Švigelj