Ko se v jesenskem soncu svetijo vinogradi, lahko razumemo zakaj se v Svetem pismu večkrat pojavi podoba vinograda. Prerok Izaija nam preko te podobe približa Gospodov ljubezen. (Iz 5,1- 7).

Zapel bom o svojem ljubem, pesem svojega ljubega o njegovem vinogradu.

S posebno nežnostjo nato nadaljuje kaj vse je bilo za vinograd narejeno, poskrbljeno, na kakšne načine vse je bil ljubljen.

Moj ljubi je imel vinograd na rodovitnem griču. Prekôpal ga je, ga otrebil in zasádil z žlahtno trto. Sredi njega je sezidal stolp in v njem izdólbel tudi stiskalnico.

Se lahko prepoznam v tej podobi vinograda? V tem, da sem ljubljen-a, negovan-a? Lahko verjamem, da sem ljubljen-a tudi, ko ne obrodim sadov ali pa so pičli?

Zakaj sem upal, da bo dajal grozdje, pa je dal viníčje? Zdaj vam bom povedal, kaj bom stóril svojemu vinogradu: odstranil mu bom ograjo, da bo izropan, podrl mu bom obzidje, da bo poteptan. Spreménil ga bom v pustinjo, ne bo obrezován ne okopávan, poganjala bosta trnje in osat in prepovedal bom oblakom, da bi dež rosili nanj.

Vidim v teh besedah grožnjo, jezo, kazen? Ali pa morda lahko vidim, da je za temi besedami bolečina, hrepenenje in upanje Boga? Ali lahko verjamem, da Bog hrepeni po meni? Da sem zanj vedno njegov ljubljeni vinograd?

Dragi moj vinograd,

kako sem te negoval.

Božal tvoje sočno brstje,

rahljal ti grudo,

z dežjem te pojil.

 

Dragi moj vinograd,

kako sem te negoval,

skrbel zate,

moj izvoljeni.

 

Ti pa si rodil trnje,

s križem in bičem

mi povrnil.

Poln si osata

in teme.

 

Dragi moj vinograd…

Nežno te orosim

s svojo krvjo,

odprem ti milostnih vrelcev,

moj dragi, izvoljeni.

Še vedno-za vedno,

-moj.