Leta 2021 so provincialke Evrope želele vsem sestram, ki to želijo in morejo, dati možnost, da bi pridobile evropsko izkušnjo. Namen IZKUSTVA je, da bi omogočile sestram Evrope bolje spoznati druga drugo, iti preko svojih meja in spoznati nekaj o drugi provinci in drugi kulturi.
Objavljamo pismo francoske sestre Marie- Bruno, ki je bila na izmenjavi v Sloveniji.
LJUBLJENA LJUBLJANA
Raznolikost, barva, privlačnost: Slovenija je edina evropska dežela, ki povezuje Alpe, Sredozemlje in panonsko planoto na prijetnem območju.
Res je barvita! Vsepovsod je zeleno. Alpska pobočja, travniki, listnata drevesa radodarno nudijo sadje in cvetlice v mnogih barvah. Maline, borovnice, gobe, zelišča, vse to živo poganja.
Edinstve pečine in apnenčaste jame, vrtoglavi vrhovi Triglava, očarljiva jezera, gozdovi vse, do koder seže pogled, sredozemska modrina, vse te prevzame!
Ljubljana, katere ime pomeni “ljubljena”, zelena prestolnica Evrope, kjer so ob pločnikih nasadi z lipovimi drevesi, to mesto očara sprehajalca s svojim belim kamnom in rdečimi opečnatimi zgradbami in s svojimi vrtovi.
V srcu očitno dobro ohranjene narave živi toplo in gostoljubno ljudstvo. Praznovanja, verska in civilna, so pogosta. Glasbeni gen Slovencev se razodeva v narodno zabavni glasbi kot tudi v delih velikih skladateljev.
Tistim, ki si vzamejo čas, Ljubljana nudi nekaj presenetljivih odkritij: gonilno kolo (najstarejše poznano na svetu), ki je izpred 5.200 let; neandertaska piščal, ki so jo našli v eni vasi zgrajeni na koliščih zaradi močvirnih tal, je stara 60.000 let!
V veselje mi je bilo, da sem se udeležila dveh praznovanj 50 let redovnih zaobljub v Ljubljani, jubileja sestre Darjane Toman in sestre Magdalene Cimerlajt, in sem res čutila srečo, da živimo skupaj. Še večja je sreča ob tem, da si v neki drugi deželi in ker ne poznaš jezika, je to pravi izziv, izziv, s katerim se morajo soočati mnogi naši sodobniki (še posebno tisti, ki niso sami izbrali, da bi bili v tuji deželi). Sprejeti moraš, da se ne udeležiš pogovora, da čakaš na nekoga, ki ti bo prevedel, da si odvisen od drugih za najmanjšo stvar. Znajdeš se v situaciji otroka, ki je popolnoma odvisen od svojih staršev. To je izziv ponižnosti, potrpljenja, osnovnega učenja. Takšno izkustvo je vredno, uči te, da sprejmeš sebe kot različnega od drugega. Uči te potrpežljivosti začetkov!
Obiskuješ samostane, ki so spremenjeni v muzeje; turisti se ob tem seznanijo s burno zgodovino dežele. Druga svetovna vojna in nato nacionalizacija lastnine redovnih skupnosti, ki jo je izvajal komunistični režim, sta deželi zapustila mnoge sledove.
Verska zavest ni več nekaj samo po sebi umevnega. Cerkev, tako kot v mnogih evropskih deželah, ni več v ospredju (razen v Ljubljani!), vendar so župnije in katoliška gibanja zelo živa.
Obisk krajev, kjer je toliko starejših sester dalo življenje Bogu z oznanjevanjem njegove besede, mi je pomagalo doumeti, koliko se lahko zahteva v duhu vere, da vstopimo v novo življenje.
Spozavanje krajev je zanimivo, a to ni glavni del obiska. Kar me je v resnici razveselilo v tem enomesečnem obisku v Sloveniji, je bilo srečanje sester, delitev njihovega vsakdanjega življenja. Udeležba pri njihovem bogoslužju (preprosti in molitveni napevi pri oficiju so mi včasih dali občutek, da govorim slovensko), moje male usluge (obiranje češenj in ribeza, brisanje posode, pomoč pri hišnih opravilih, spremljanje ene starejše sestre …) vse te male kretnje nam pomagajo čutiti, da smo sestre, članice iste družine.
Daleč od tega, da bi se ločevale, nas razlike v našem načinu življenja, v našem apostolatu kličejo k odprtosti, da sprejemamo raznolikost v duhu sv. Angele..
Pri Svetem Duhu in v Ljubljani, med obiski Brezij, Mekinj, Izole, je bilo zame veliko veselje, da sem spoznavala sestre in njihovo poslanstvo, njihov apostolat, obenem pa sem spoznavala tudi deželo, vedno hvaležna za njihove vode in gozdove. Povezale smo se s sestrami in obljubimo, da bomo te vezi ohranjale žive.
Ne bom pozabila pozornosti, ki sem je bila deležna med sprehodi in izleti v lepi naravi ali po slikovitih ulicah Ljubljane .
Kako naj se zahvalim skupnostim, ki so odprle svoja vrata in svoja srca, ali pa provincialkam Evrope, da so predlagale in spodbudile te evropske izkušnje? Samo Gospod to lahko stori in prosim ga, naj to napravi.
Te izmenjave izražajo resničnost Rimske unije.