Našemu Stanetu …

Odpiram fotografije  na mobitelu, gledam datum 7. 2. 2026.

Prihod v Zavod Sv. Stanislava, oblačenje predpasnikov, priprava na kuhanje z gospodom Markom Čižmanom.

Pričakovanje in veselje je čutiti v ozračju. G. Marko nam predstavi recepte in razloži, kako bo delavnica potekala. Klemen, Neža) in Jerneja (Peršin), Anže, Albina in Simon, Lana in Stane, Luka in Janez ter Tadej in Mateja. Recepti in živila, same dobrote, nasmejani obrazi – vsi delamo, režemo, sekljamo, mešamo, kuhamo…

Naša skupinica Naše skupnosti družin uživa v kuhanju in druženju. Gospod Marko nas uči in spodbuja. Lepo nam je skupaj. Najprej zmolimo, nato okušamo pripravljene jedi. Ob koncu je Lana tako srečna, da skupaj zapojeva.

Ta dan pogrešamo sestro Magdaleno, ki ni uspela priti, ker imajo sestre uršulinke provincialni dan, vendar nam je zagotovila, da je v duhu z nami, kar  dobesedno občutimo…

Ob zaključku se zadovoljni in siti razidemo.

Vsak hiti svojim obveznostim naproti, ne da bi vedeli, da se s teboj, dragi Stane, ne bomo več srečali.

Kmalu po našem srečanju se je zgodilo.

Sestra Magdalena nam je sporočila, da si v bolnici. Sledile so  operacije. Vseskozi smo bili povezani v molitvi. Po težkem boju te je Gospod 17. septembra poklical  k sebi.

Naš animator Simon te je tako lepo opisal – srčni oče, prijatelj, vedno pripravljen pomagati, kadar koli te je kdo potreboval.

Tudi sam je bil deležen tvoje pomoči, ko je pred leti, v avgustovskih poplavah, imel uničen kombi, invalidsko dvigalo in pripomočke. Ti si bil prvi, ki je ponudil nesebično pomoč, za kar ti je neizmerno hvaležen. V stiski človek spozna prijatelja in prav takšen si bil ti, Stane. Prijatelj v pravem pomenu besede.

Pogrešali te bomo, »Naša skupnost družin« te bo pogrešala – bil si velik človek.

Gospod, daj pokojnemu Stanetu večni mir in pokoj,
njegovi družini pa moč in upanje, da se nekoč spet snidemo.