NOVA ŠTIFTA in GORA pri Sodražici, 9. maj 2026
Naše romanje se je začelo v Cerkvi Marijinega Vnebovzetja, v Novi Štifti. Že ob prvih trenutkih smo čutili, da to ne bo le potovanje po zemeljskih poteh, ampak predvsem tiho romanje src k Bogu.
Najprej nam je brat Marjan povedal zgodovino cerkve in zanimivosti svetega kraja. Nato smo zbrano prisluhnili sveti maši, ki jo je slovesno daroval lazarist gospod Borut Pohar. Bila je prava slovesna nedeljsko obarvana sveta maša s petjem in doživeto Božjo besedo. Svoj pečat je dalo tudi naše skupno »piknik kosilo«.
Bilo je toplo, sončno pomladno dopoldne, ko smo odšli od doma. Tudi v Novi Štifti nas je še grelo nežno sonce, kakor bi nas spremljal Božji blagoslov. Ko pa smo se vzpenjali na Goro k Magdaleni Gornik, so nebo nenadoma začeli prekrivati temni oblaki in nekaj kapelj dežja je padlo na zemljo — kakor bi nebo jokalo skupaj z nami in hkrati blagoslavljalo naš prihod.
Romanja se je udeležilo osem družin. Nekateri so zaradi bolezni in drugih življenjskih preizkušenj ostali doma, a smo jih nosili v molitvi in v srcih.
Našo skupnost družin povezuje velika ljubezen in srčnost sestre Magdalene Cimerlajt, uršulinke Rimske unije, ki že dolga leta nesebično služi najbolj ranljivim, bolnim, invalidom in ubogim. Njeno življenje je tiha priča evangeljske ljubezni — ljubezni, ki ne išče sebe, ampak se podarja drugim.
Pred cerkvijo nas je pričakal gospod župnik Aleš Pečavar. Veter je močno pihal in zdelo se je, kakor da nas želi čim prej pospremiti v varno zavetje cerkve. Tam, v sveti tišini, smo začutili mir. Tudi Magdalena Gornik je srčno ljubila Božjo hišo; cerkev je bila njen drugi dom, prostor srečanja z Jezusom in Marijo.
Gospod župnik nam je približal nekaj drobcev iz njenega življenja. Pripovedoval je, kako je kot preprosto dekle med nabiranjem zelišč prvič srečala lepo Gospo, ki ji je razodela, da je Jezusova mati Marija. Vprašala jo je, katero pot si želi izbrati in ali ljubi njenega Sina. Magdalena je izbrala ozko, trnjevo in kamnito stezo — pot, po kateri hodi malo ljudi, a vodi za Jezusom in proti nebesom.
Ob teh besedah smo obstali v tišini. Bila je tista sveta tišina, ki ne potrebuje besed, ker govori Bogu. Občutili smo bližino drug drugega, toplino skupnosti in mir, ki ga lahko podari le vera.
Nato smo se odpravili na Magdalenin grob. Veter, ki je prej močno vihral, se je nenadoma umiril, kakor bi tudi narava utihnila v molitvi. Skupaj z župnikom smo molili in prepevali Marijine pesmi. Naš Tadej je na grob položil svečo z Magdalenino podobo in na križ obesil čudovit rožni venec. Obrnil ga je proti vzglavju groba, da bi ga Magdalena »videla« — kot otroško, iskreno znamenje hvaležnosti za njeno darovano življenje, popolnoma izročeno Jezusu, Mariji in Bogu.
Ko smo stali na tej sveti Gori, so v srce prihajale besede pesmi:
»Življenje moje poje, poje upe svoje.
Pesem moja joče, joče hrepenenje,
ki ga da življenje …
Bom pesem svojo vetru podarila …«
V teh besedah je skrita skrivnost življenja: človek nosi v sebi hrepenenje, bolečino, upanje in ljubezen. In vse to nekoč izroči Bogu — kakor pesem, ki jo prepusti vetru. Ne ve, kam bo poletela, a veruje, da jo bo Bog sprejel.
Tako tudi mi hodimo dan za dnem, vsak s svojim križem, v zaupanju in veri. Kakor pravi Jezus: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.«
(Mr 8,34)
Iskrena hvala gospodu župniku za prisrčno dobrodošlico, toplino in duhovno bogato srečanje z Magdaleno Gornik.
Tudi naša skupnost družin se z vero in zaupanjem pridružuje molitvi za njeno beatifikacijo — da bi zvesta Božja služabnica Magdalena Gornik nekoč bila poveličana in pred vesoljno Cerkvijo prišteta med blažene v nebesih.
Mateja Burgar
