Pozdravilo nas je toplo dolenjsko sonce in pobožal hladen vetrič, ko smo prispeli na Zaplaz. Za nekatere iz naše skupnosti je bilo to povsem na novo odkrito romarsko svetišče.
Legenda pravi, da je možakar po delu v vinogradu, v grmovju, našel Marijin kipec. Bil je lep in odnesel ga je domov. Ponoči je izginil. Ponovno ga je našel v istem grmovju, spet ga je odnesel domov in nekajkrat se je ponovila enaka zgodba. Nato je možak spoznal, da mora Marijin kipec ostati, kjer ga je našel. Ljudje so se spontano začeli zatekati k Mariji po pomoč in tolažbo. Dogajali so se čudeži in na tem mestu so zgradili cerkev.
Zgodba o Zaplazu je v zadnjih letih povezana z našim mučencem Lojzem Grozdetom. Rodil se je kot nezakonski otrok v Zgornjih Vodalah pri Tržišču. Mama se je kmalu poročila z novim partnerjem. Lojze ni smel z njo na novi dom, ostal je pri starem očetu in teti Ivanki. Ker je bil nadarjen, je šel študirat v Ljubljano. Po najstniških pestrih letih je postal priden učenec in goreč vernik, goreč pripadnik Katoliške akcije. Uveljavil se je tudi kot literarni ustvarjalec. V dnevno politiko se ni vključeval, ampak je svojo pot iskal v molitvi in delu. Ker je bil goreč in je navduševal mlade okrog sebe za krščanske vrednote, je postal moteč za drugače misleče. Konec leta 1942 se je odpravil k domačim, da bi se videli za praznike. Pri Mirni ga je prijela partizanska straža, mučili so ga in usmrtili okrog novega leta. Konec februarja so njegovo truplo našli šolarji med nabiranjem zvončkov. Njegov življenjepisec (tudi kandidat za blaženega) Anton Strle piše, da je bilo njegovo truplo popolnoma ohranjeno, na truplu so bili očitni sledovi hudega mučenja. Lojze Grozde je bil potrjen za mučenca, bil je razglašen za blaženega l. 2010 na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju. Njegove relikvije so bile prenesene iz pokopališča v Šentrupertu na Zaplaz, v cerkev Matere Božje.
Gospod Blaž Jezeršek nam je med mašo povedal njegovo zgodbo, povezali smo se v molitvi in petju ob spremljavi g. Petra Berdena v prelepi Zaplaški cerkvi, bogatimi z vitraži.
Po zasluženem okrepčilu smo si šli pogledat živali na ranču Aladin. Prva žival je bila kamela Aladin. Kasneje je lastnik je uresničil svoje sanje in nabral pestro zbirko živali širnega sveta in jih prestavil v Gomilo. Od zajcev, kengurujev, opic, blatnih pujsov in divjih risov, volkov in pume, smo šli do igral in na pijačo.
Lojze Grozde in molitve mnogih so poskrbele za lepo vreme do konca ogleda, malo dežja je bilo le dobrodošlo, ko smo se končno usedli k topli kavi in rožnatemu cvičku.
Hvala za vse blagoslove. Hvala vsem organizatorjem: sestri Magdaleni, Simonu, g. Blažu Jezeršku, kitaristu g. Petru in njegovi ženi ter Biljani.
Naj bo blagoslovljeno tudi naše prihodnje srečanje.
Pogrešamo marsikoga, ki smo ga srečevali v preteklih letih in vse naše nove člane.
Pridite, brez vas nismo vsi.
Petra Kavčič
