V nedeljo popoldne, 16. junija 2024, smo se zbrali, da se Bogu zahvalimo ob zaključku veroučnega leta.
Zavod Svetega Stanislava nam je z leti postal prijetna domača Cerkev. Tukaj smo z našimi otroci prejeli zakramente, se veselili daritev svete maše, molili za naše družine in za Našo skupnost družin. Hvala pristojnim v Zavodu!
Hvaležni smo za našo sestro Magdaleno, hvaležni gospodoma Marku Čižmanu in Tadeju Ložarju.
Hvaležni tudi vodji animatorjev Simonu Zormanu in animatorjem: Tadeju, Katarini, Eli, Eleni, Katji, Teji, Albini in veseli novih animatork: Taje, Mateje in Petre.
Hvala tudi za glasbeno spremljavo na orglah, gospodu Tadeju Jakopiču.
Naša skupnost družin se iz leta v leto povečuje. Vsako leto pa imamo tudi romanje, da spoznavamo dobre ljudi, Magdalenine prijatelje, božja svetišča in prečudovito božje stvarstvo.
V nedeljo smo se srečali pri zahvali maši, se zahvalili in hkrati prosili za naše družine, posebej še za zdravje mamice od Davida Perovića, ki je pred tednom dni doživela prometno nesrečo in počasi okreva. Nekateri se bomo v tem mesecu juniju še srečali, na mini kuharskem tečaju z gospodom Markom, ki je (iz Družine) poznani kuharski mojster.
Vsak zaključek je hkrati nov začetek … Konec veroučnega in šolskega leta pomeni tudi začetek poletja, začetek brezskrbnih dni, čas, ko bomo s seboj odnesli vse dogodke, srečanja, želje in misli v preteklem letu, ko bomo lahko več časa preživeli v krogu svojih najbližjih in najdražjih, ko nam ne bo potrebno nenehno gledati na uro in nam bo dano okusiti tisti čudoviti mir, ki ga lahko začutimo ob uspešno opravljeni nalogi …
Med letom smo se pridno učili, delali veroučne in druge naloge, osvajali nova znanja in spoznanja, spoznavali Jezusa in Marijo. Sedaj pa bomo lahko v polnosti občutili njuno ljubezen!
Ker je bila v nedeljo 11. nedelja med letom, sta bili v bogoslužju dve kratki Jezusovi priliki – tista o semenu, ki samo raste in druga o gorčičnem zrnu.
Jezus je s prilikami razlagal množicam, kakšno je Božje kraljestvo: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«
Najprej setev, nato rast in končno žetev. Zrno pade v zemljo in umre, da bi prineslo sad, razmišljamo o vesoljni sodbi. V drugem berilu poslušamo odlomek iz sv. Pavla, ki pravi: »Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.«
Kot Kristusovi učenci se tudi mi zavedamo, da moramo storiti vse, kar je v naši moči, zavedamo se pa tudi, da je uspeh odvisen od Gospoda. To razmišljanje nas drži pokonci ob vsakodnevnih težavah, včasih, ko še posebej postane težko.
Gorčično seme je najmanjše, a je polno življenja, zraste pa tako veliko, da je večje od vseh drugih rastlin na vrtu (prim. Mr 4,32). Samo tisto, kar je majhno, lahko zraste. Sporočilo prilike nam govori, da v našem srcu raste Božje kraljestvo, ki je Gospodov dar in milost, Božja ljubezen pa povzroči čudež, da iz majhnega zraste veliko. Vsak sončen dan močno vpliva na kakovost zrnja, zato bodimo sonce; tudi leta zrelosti in starosti so izredno dragocena.
Vsi naši otroci in mladostniki, vsak izmed njih nosi v svojem srcu željo, da obrodi sad, da lahko, kakor drevo, ki je zraslo iz najmanjšega gorčičnega zrna, ponudi zavetje drugim, da lahko nekaj daruje, da zraste v mogočno drevo!
Dotaknila se nas je pridiga o Markovem sošolcu, s katerim sta se srečala na obletnici. Eden redkih, ki je bil zadovoljen v življenju – v šoli ni bil med najboljšimi učenci, a ker je bil marljiv, priden in deloven in ker je zaupal v Božjo pomoč, kar mu je dalo pogum, mu je v poklicu in življenju uspelo.
Ob zaključku svete maše so naši učenci slovesno prejeli spričevala, bili so presrečni in ponosni, letošnje veroučno leto je že obrodilo sadove.
Gospa Meta, Marjina mami, se je v imenu vseh zahvalila gospodu župniku Marku Čižmanu, za ves podarjeni čas. Skrbno je izbrala besede, katere nam je g. Marko ob naših preteklih srečanjih položil na srce.
Besede, polne navdiha – vesela optimistična popotnica za življenje ali preprosto pot za bolj polno in lepše življenje na zemlji!
Naj nanizam nekaj »biserov« (citatov), ki jih je zapisala ga. Meta:
»Jezus je med nami. Moramo pa biti pozorni ne le nanj, ampak tudi drug na drugega. Kot je v življenju. Ni dovolj, da si veren in hodiš v Cerkev, če pa si do drugih ljudi brutalen. Krščanska vera povezuje odnos do Boga in bližnjega«.
»Otroci. Poskušam jim približati odnos z Bogom. Če si jezen, slabe volje, tudi razočaran nad njim, mu to povej. Enako seveda, ko si vesel. Bolj kot vere jih poskušam učiti tega odnosa. Od kljukanja stvari, ki sem jih opravil, ne prideta ne toplina, ne moč. Otrokom sporočam, da Bog ni avtomat, da vidi dlje kot mi in da nam včasih kakih stvari ne da z razlogom, ne zato, ker nas ne bi maral.«
Gospod Simon se je sestri Magdaleni iz srca zahvalil v imenu vseh nas in poudaril, da brez njene dobrote in njene požrtvovalnosti ne bi bilo današnjega srečanja. Sestra Magdalena je naše sonce, ki sveti, da bomo zrasli – kot gorčično zrnje in obrodili sadove.
Ob zaključku smo se posladkali v avli in si zaželeli veliko zdravja in lepe počitnice.
Ne morem si kaj, da ne bi zaključila z mislijo gospoda Marka:
»Modrost je ob pravem trenutku zadeve prepustiti«.
Prepustimo se Božji previdnosti in naj nas spremlja na počitniških poteh, jeseni pa se spet veselo snidemo!
Mateja Burgar
