Naj bo pričevanje teh, ki so vključene v skupine za žene vzpodbuda za vsakega izmed nas, da naredi korak, ki ga bo vodil k polnosti živjenja. Morda tudi v katero od teh skupin, ki so odprte za vse ženske od študentk do upokojenk.

Zaradi skupine za žene sem drugačna. 20 let poti te oblikuje, v različnih letih na različne načine.

Programa prvih treh let se zelo dobro spominjam, saj je bil zame revolucija. Končno sem odkrila nekaj, kar sem iskala, čeprav v času iskanja nisem natančno vedela, kaj iščem. Najdeno sem poimenovala »ženska duhovnost«. Prvič mi je Sveto pismo razlagala ženska. Še zdaj slišim s. Anko, kako predstavlja Adamovo navdušenje ob stvarjenju Eve: »… In ko se je Adam zbudil, je rekel »Uauuuuu«!« Očarala me je iskrivost, pristnost in globina s. Anke in s. Mete. Pustili sta nam, da smo vstopile v njihovo dnevno sobo in tudi v njihov notranji svet. Teme so me globoko nagovarjale, delala sem domače naloge in odločne korake v duhovni rasti. Spoznala sem zakonitosti življenjskih obdobij, življenje sv. Angele, ki mi je izzivalna vzornica, razmišljala o čistosti in pokorščini ter vzljubila Sv. Duha, s katerim sva si blizu še danes.

V mojih štiridesetih mi je skupina nudila varno zavetje in bila sidro v razburkanem vsakdanjiku. Ko skrbiš za družino in daš vse od sebe v službi, zate ne ostane več dosti časa in energije. Takrat je srečanje pomenilo edini čas zame v mesecu in redka priložnost za srečanje z Jezusom. Vesela sem bila poglobljene molitve, da sem se umirila. Iskrene podelitve so mi prinašale nova spoznanja. Zaradi njih se počutim zelo bogato. Vse, kar je povedanega ostalo v mojem srcu, je zame zaklad. Pravim, da zbiram bisere. Eden takih biserov, ki me je zaznamoval, je bila izkušnja žene, ki je v tistem času ovdovela. Takole sem si jo zapomnila: »Živeli smo s taščo in mož se ji je v vsem prilagajal. Sama pa sem si govorila: ‘Ko tašče ne bo več, bova živela po svoje.’  Zdaj je mož umrl pred njo….« V njej sem videla žensko, ki ne žaluje samo za možem, ampak za izgubljeno priložnostjo, za svojimi sanjami. Iz njene izkušnje sem spoznala, da življenja ne smeš dati na čakanje. Pomemben je tukaj in zdaj. Bog želi, da ga v danih okoliščinah živim na polno in za to me je opremil z vsem potrebnim.

Danes sem hvaležna za to, da pot hodimo skupaj, čeprav se ne videvamo pogosto. Čutim, da smo sestre v Kristusu, s koščkom skupne dediščine in skupnim hrepenenjem ugajati Njemu. Hvaležna sem za odnos s sestrami uršulinkami – za prijateljstvo, mentorstvo in duhovno vodstvo.

Zaradi skupine sem postala boljša verzija sebe. To uršulinke in sestre v Kristusu povejte pri naštevanju zaslug, ko pridete pred nebeška vrata.

Jožica

Življenje nam utira svojo pot in na tej poti sem jaz, ki hodim po njej; včasih po robu, spet drugič po dobro tlakovani varni poti, pa spet kdaj izven nje, ko skrenem po svoje. Že v mladosti sem v mladinski skupini prišla do spoznanja, kako pomembno in važno je, da vem komu pripadam in da na poti nisem nikoli sama.

Pred mnogimi leti (ne morem verjeti, že 20. leto mineva) se je v Mariboru ponudila priložnost srečanja za žene in dekleta pri sestrah Uršulinkah. Povabilu s. Anke in s. Štefke se nas je odzvalo nekaj žena in deklet, ki smo bile skupaj na duhovnih vajah in vsaka je povabila še kakšno svojo prijateljico. Tako smo oblikovale našo prvo skupino “Odsev”, katere večina nas še danes ostaja bolj ali manj redne na srečanjih. Iz leto v leto smo se “množile” in danes mi je še posebej dragoceno, ko se enkrat letno srečamo vse skupine , si delimo kar smo se naučile in se zahvalimo Bogu, ker nas tako čudovito povezuje.

Ko gledam nazaj na čas in leta šele vidim, kako nas Gospod ne pusti samih, kako vedno znova naredi vse, da bi nas pripeljal bliže k sebi: “Ne boj se in se ne plaši! Kjerkoli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog.”(Joz1,9)

Naša srečanja oblikuje molitev z BB v kapeli (če je možnost), usmerjena s temo, ki jo oblikujemo s svojim življenjem in situacijo, ki jo živim. V teh letih srečanj so me teme učile vzgleda življenja (Sv. Angela, liki svetopisemskih žena…), Odpuščanja (Kako odpustiti, Notranja svoboda), osebne rasti in identitete (Poklicana za ljubezen, Ustvarjena za ljubezen, Skrivnost veselja…), do ljubezni, vere in zaupanja Gospodu (Evharistija, spremeni moje življenje; Blagri, sreča,ki je ne pričakuješ…)

Hvaležna sem Bogu za ta leta naših srečanj in še posebej s. Štefki za vztrajnost in zvestobo v hoji z Gospodom, za pogum in žar pričevanja, kako smo ljubljene božje hčere; potrebne, da se spodbujamo, podpiramo in skupaj gradimo božje kraljestvo in dobre odnose.

Življenje mi je postalo drugačno,ker sem spoznala, da je pomembno,da imam čas za delo, telo in Duha. Tako ima zdaj evharistija osrednje mesto, skupaj z mojo družino in čeprav večkrat ne razumem BB in ne čutim napredka, pa skušam razumeti, kaj se dogaja meni in okrog mene, kako se mi želi Bog razodevati v hvaležnosti in pozornosti za vse lepo okoli mene in postavitev pravih prioritet. Tako je nas kar nekaj članic spoznalo in ponudilo možnost, da pomagamo in sooblikujemo srečanja novih skupin v zavedanju, da vse začenjam v odprtosti in molitvi “pri nogah Jezusa Kristusa.” Samo z Njim lahko tu in zdaj čutim, kako sem ljubljena.

Bogu hvala za možnost in priložnost srečanja žen. Bog blagoslavi naša prizadevanja za rast in pripadnost Gospodu na vseh srečanjih tudi v bodoče.

Irma

V skupino zahajam od njene ustanovitve. Skupina mi pomeni počitek, spodbuda in priložnost za duhovno rast. Žene različnih starosti smo kot kamenčki v mozaiku in si res ne predstavljam življenja brez nje. V njej priložnost za molitev in seveda za iskren pogovor o različnih temah našega duhovnega življenja. S skupino sem vstopila v novo življenje s Kristusom.

Janja

Kaj mi pomenijo srečanja za žene?

Nisem ravno od začetka v tej čudoviti  skupini za žene, sem pa že kar nekaj časa in skoraj nikoli ne manjkam. Povabila me je Maja, ki je skupaj z Joži in sestrami uršulinkami oblikovala vsako srečanje. Zelo rada se spominjam s. Jakobine, ki nam je tako polna modrosti posredovala toliko lepega in koristnega za naša življenja. Pa s. Meta, s. Cirila in sedaj tudi tako požrtvovalno s. Anka. Vsaka od žena tudi doprinese v skupino svoj dragoceni del pogleda na življenje, svoje izkušnje, pa tudi preizkušnje. V takih trenutkih smo druga drugi v pomoč, spodbudo in oporo. Vsako leto nas pričaka koristna, nova in navdihujoča tema pri kateri lahko same sodelujemo in veliko pridobimo. Posebej se veselim naših vsakoletnih romanj, kjer se še bolj zbližamo in spoznamo. Še naša šoferka avtobusa se jih veseli!

Smo kot ena velika družina žena, ki skupaj hodimo po poti, čeprav vsaka s svojim načinom življenja. Vse pa z željo, da bi v skupini pridobile čim več koristnih izkušenj in podpore zase in svoje družine. V skupini sem se naučila, da sem dragocena in edinstvena v Božjih očeh, da sem hči Boga Očeta, ki me ima rad ne glede na vse, kar se mi v življenju dogaja. Prav tako pa je edinstvena in dragocena vsaka od žena, ki se z njimi srečujem. Povezuje nas skupna molitev, kakšno zanimivo predavanje ali delavnica.  Rada prihajam na ta srečanja in mi veliko pomenijo.

Kristina

Ko se  danes spominjam moje poti, začetkov Tečaja osebne in duhovne rasti za ženske v Mariboru, v skupini Odsev, čutim neizmerno hvaležnost Bogu. Hvaležnost, za prvo vabilo prijateljice, bodočih prijateljic:) .Čeprav sem se upirala, da to pa res ni zame, neka ženska druženja, pogovori, delo na sebi, sem se odločila, da grem vsaj pogledati, kako in kaj se tam dogaja. Že prvič, ko sem se srečala z voditeljico skupine s.Štefko in ostalimi takratnimi članicami skupine, sem začutila v sebi eno veselje, upanje, oporo, sprejetost. Ravno takrat sem doživljala osebno preizkušnjo, tudi moja vera je bila šibka, nestanovitna.

Prva leta smo imele naša srečanja še na Gregorčičevi, kjer sem se prvič srečala z Uršulinkami, dragimi sestrami, ki  z vso ljubeznijo sledijo karizmi Svete Angele Merici, njihove ustanoviteljice. Njihova molitvena podpora v ozadju,  je bila uslišana pri Bogu, Mariji, Svetemu Duhu, da smo ženske v skupini se počasi  prebujale, učile, spoznavale, zavedale same sebe, svojega življenja in njegovega pomena.  O ženski identiteti, vlogi in poslanstvu v današnjem svetu, kot mati, žena, hči. Pri tem nas je vodila, vzpodbujala, z vso ljubeznijo usmerjala s. Štefka Klemen, kratek čas tudi s. Anka. Za njeno odprtost,  potrpežljivost, modrost, sprejeti vsako izmed nas, takšno kakršno smo bile, smo še:) se ji zahvaljujem. Tudi vsa gradiva, knjige, romanja k Sveti Angeli v Brescio, v Medjugorje, duhovne vaje, svete maše po naših namenih, so kamenčki v tem našem mozaiku  skupne poti ženske skupine Odsev.

V sami skupini smo različne starosti, kar nas neizmerno bogati med seboj. Dragocena so mi naša druženja, podeljevanja, refleksije, agape, predvsem pa, ko se zberemo v kapeli pred Gospodom, v tišini, molitvi, z branjem in premišljevanjem Božje besede. Potem se lažje soočam z vsakdanjim življenjem, preizkušnjami, izzivi, ki jih prinaša vsakdan.

Ne vem, kaj bo čas prinesel, glede naše skupine v bodoče, bomo še dolgo hodile skupaj na tej Poti? Ko sem odprla Spise svete Angele merici, sem prebrala Zadnje vodilo, 22 : “Zvesto in veselo torej vztrajajte pri začetnem delu. In pazite, pazite, pravim, da ne boste popustile v gorečnosti, ker se bo vse, kar sem vam obljubila, spolnilo v obilni meri.”

Sveta Angela, prosi za nas. Kraljica Miru, prosi za nas

Valerija

V skupino Novo življenje sem vstopila ob smrti moje mame. Z mamo sem
bila zelo povezana, zato mi je to omogočilo, da sem lažje prenesla to
praznino. Vse to se je zgodilo pred dvajsetimi leti. Ni mi žal, da sem
ostala. Lepo se je družiti z ženami, ki so istega mišljenja.
Vsakič smo imele pripravljeno novo temo. Iz te skupine so nastale še
nove skupine. Tako se novo življenje širi.
Božja Beseda nas je povezovala. Skupaj smo gradile in oblikovale
večer in iz tega smo skušale živeti skozi mesec.
Bile smo v pomoč druga drugi, saj ima vsaka kak problem ali stisko.
Priskočile smo si na pomoč z dobro besedo ali dejanjem. Tudi z molitvijo
se podpiramo. Čutimo medsebojno podporo.
Obdelovale smo zelo različne teme: Npr.: Razlago sv, maše,
svetopisemske in psihološke teme,…Dotaknile smo se tudi okrožnice
papeža Frančiška. V njej je razkrival bedo današnjega časa, kjer se bije
boj med dobrim in zlim. Toda on na življenje gleda s srcem.
Dve leti smo razmišljale ob knjigi »Kraljica in divja ženska«, kjer smo ob
svetopisemskih likih žensk skušale najti spodbudo za naše življenje
danes.
Še veliko lepega bi lahko napisala… Hvaležna sem Bogu, pa tudi
sestrama Anki in Meti, da sta začeli to skupino in jo pripeljali do tu. Pa
tudi s. Marti in vsem ki so se trudile, da je skupina rasla in uspevala. Saj
smo rasle in uspevale tudi vse me, kot rože v vrtu.
Hvala vam, sestre, da nas podpirate, da lažje gremo v vsak nov dan.
Ivanka