Šel si na pot, saj si videl moje stranpoti.

Glavo si imel ovito v trnje, saj si videl, da se zapletam v trnje zamer in obtoževanja.

Pustil si se prebičati, da bi jaz prav ljubila svoje telo.

Nesel si les, da prevzameš moje breme preteklosti in krivde.

Padel si, da se me dotakneš na mojem dnu in me dvigneš.

Trpel si žejo, da mojim suhimi izvirom in zastrupljenim vodnjakom daš žive vode.

Bil so zapuščen, da se dotakneš brezna moje samote.

Trpel si, da blažiš moje solze, strah in bolečino.

Umiral si, da me rojevaš za življenje.

Izdihnil si svoj poslednji dih, da me naučiš darovanja.

Položen si bil v grob, da bi lahko izpuščala.

Obujen si bil od mrtvih, da mi je odprt dostop k Luči.

Pokazal si mi svoje prebodene roke in stran, da ta brezmejno vzljubim.