Na svoji poti življenja je sveta Angela bila v različnih okoliščinah romarica upanja. Naj nam njena izkušnja v tem svetem letu pomaga, da tudi mi postajamo romarji upanja.

 

Romarica upanja, ki tolaži

Bilo ji je okoli 40 let, ko je Angela zapustila podeželje in se preselila v Brescio, ki je bila močno zaznamovana z vojnim opustošenjem ter moralnim in duhovnim propadom.  Nastanila se je pri bogati vdovi, ki je izgubila moža in sinove. Njeno poslanstvo ni bilo lahko – prinesla naj bi ji tolažbo.

Kaj reči nekomu, ki je izgubil svoje najdražje? Ali nekomu, ki mu je propadel posel in se je znašel v veliki stiski? Kaj je tolažba za nekoga, ki je resno zbolel in mu zdravniki ne morejo pomagati?

Ne vemo, kaj je rekla sveta Angela, katere besede je uporabila, a v spisih, ki nam jih je zapustila, spodbuja duhovne hčere, da naj se oklenejo resničnega uboštva, s katerim človek osvobodi svoje srce vsake navezanosti, vsakega upanja v ustvarjene reči in v samega sebe in ima v Bogu vse svoje bogastvo in v Njem išče vse svoje dobro, ljubezen in veselje.

Glas o njej se je širil in ljudje vseh slojev so prihajali k njej po nasvet in tolažbo. Preko trenutne zemeljske stiske jim je jasno pokazala na pravi smisel življenja, ki je v Bogu.

Sveta Angela, romarica upanja, gledala si dlje od trenutne zemeljske stiske in tako prinesla tolažbo mnogim. Pomagaj nam gledati življenje z Božjimi očmi.