Roki posvečeni, Hostija ti najsvetejša, Našla sem biser, Božična noč, Pozdravljena, mati dobrega sveta, in še mnogo drugih zanih pesmi, nam je bilo podarjenih po M. Elizabeti Kremžar. Njene pesmi so izšle v štirih pesniških zbirkah, mnogo evharističnih in Marijinih pesmi je uglasbenih. Njeno življenje se je sklenilo pred sedemdesetimi leti, 14. marca 1954, a njenih “tisoč slavospevov krasnih” še vedno nagovarja naša srca.

Nekaj zanimivosti:

• Njena mama Elizabeta, rojena Pancè, je bila v daljnem sorodstvu s pesnikom Valentinom Vodnikom.
• Bila je sedmi otrok; krstili so jo na ime Ivanka.
• Ko je bila stara šest let, je vsak dan peš prehodila pot od Viča do uršulink, kjer je obiskovala zunanjo šolo.
• Njena učiteljica slovenščine v višjih razredih je bila m. Stanislava Skvarča, ki je v njej odkrila pesniški talent in jo spodbujala k pisanju pesmi.
• Opravila je izpit za učiteljico v matematično tehnični smeri.
• Dvajsetletna je vstopila v uršulinski samostan v Ljubljani, kjer je 9. septembra 1900 izpovedala zaobljube.
• Njeno redovno ime je bilo Elizabeta od Marijinega darovanja.
• Pred tabernakljem je živo doživljala Jezusovo bližino. Sama je zapisala: »Tisti prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj priklepajo nanj.«
• Med leti 1932–1950 je provincialna predstojnica (z dveletno prekinitvijo med vojno).
• Umrla je 14. marca 1954 v Škofji Loki. Pokopal jo je tedanji ljubljanski škof msgr. Anton Volk.
• Njen grob je na Mestnem pokopališču v Škofji Loki.

Življenjepis

Elizabeta Marijinega darovanja (Ivana) Kremžar (1878–1854)

Elizabeta Marijinega darovanja, s krstnim imenom Ivana Kremžar je bila rojena v skromni hiši svojih staršev na Viču v Ljubljani 17. aprila 1878. Bila je sedmi, najmlajši otrok očeta Franca in mame Elizabete, rojene Pancè, ki je bila v daljnem sorodstvu s pesnikom Valentinom Vodnikom. Zunanjo ljudsko šolo in učiteljišče je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Njena učiteljica slovenščine v višjih razredih je bila m. Stanislava Skvarča, ki je v Ivanki odkrila pesniški talent in jo spodbujala k pisanju pesmi. Izpit za učiteljico ljudskih in meščanskih šol ter poseben izpit iz slovenščine je Ivanka napravila na državnem učiteljišču v Ljubljani. Dvajsetletna je vstopila v uršulinski samostan v Ljubljani, kjer je 9. septembra 1900 izpovedala zaobljube.

Delovanje m. Elizabete je bilo zelo obširno: bila je učiteljica na zunanji in meščanski šoli, prefekta v penzionatu, ravnateljica zunanje meščanske šole in kasneje učiteljišča. Bila je odlična učiteljica. Njeni uspehi so bili tako sad njene nadarjenosti, kot tudi truda in vestnosti, s katero se je pripravljala na pouk. Kjer je mogla, je z besedo in zgledom spodbujala učenke k pobožnemu molitvenemu življenju. Zelo je častila Jezusa v evharistiji in to češčenje spodbujala tudi pri sestrah. Zelo se je zavzemala, da so v molitvenem koru v lahko hranili Najsvetejše in s tem pospeševala čaščenje Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.

Velik apostolat pa je vršila tudi kot pesnica. Njene večinoma nabožne pesmi so izšle v 4 zbirkah: Iz moje celice 1. del; Iz moje celice 2. del; Slava sv. hostiji, Kristusu kralju ter zbirki priložnostnih pesmi Cvetje na poti življenja. Precej njenih evharističnih in Marijinih pesmi je uglasbenih. Med najbolj znanimi so: Ena hostija je zame; Roki posvečeni; Hostija ti najsvetejša; Moja sveta hostija; Najlepši trenutki; Našla sem biser; Kje sta srečala se prvič; Prvi, ki natrosi v jutro, Mati moja venec pletem; Ljubljena slovenska hiša; Pozdravljena, mati dobrega sveta; Tisoč slavospevov krasnih; Marija, majnik gre čez trate…

Poleg pedagoškega in literarnega delovanja je svoje moči posvečala delovanju znotraj uršulinskega reda. V letih 1916–1919 je bila voditeljica juniorata. S svojo vedrino, dobrohotnostjo in živahnostjo je znala ustvarjati sproščeno družinsko vzdušje, obenem pa je z globino svojega duhovnega življenja spodbujala mlade redovnice k globoki osebni povezanosti s Kristusom. Med leti 1929–1932 je bila hišna predstojnica v Ljubljani, nato pa med leti 1932–1950 provincialna predstojnica z dveletno prekinitvijo med vojno, zadnja leta je preživela v Škofji Loki.  Svojo bogato življenje je dokončala 14. marca 1954. Pokopal jo je tedanji ljubljanski škof msgr. Anton Volk.