” Zunaj Boga se ima za popolnoma ubogega, za popoln nič, z Bogom pa ima vse.”

Kot poročajo njeni sodobniki, je Angela uživala spoštovanje in priznanje predvsem zaradi svoje duhovnosti, duhovne nadarjenosti. Odlikovala se je po preprostosti v druženju z ljudmi iz različnih družbenih krogov, znala jim je pokazati, kaj je v njihovem življenju najvažnejše. To je veljalo tako za milanskega vojvodo, ki je želel biti njen duhovni sin, kakor tudi za mnoge preproste ljudi, ki so prihajali k njej s svojimi skrbmi ter jo prosili za nasvet. Tudi Družba sv. Uršule naj bi bila v oporo dekletom in ženam z ogroženim socialnim položajem, ki so bile na robu družbe, kjer je bila njihova čast postavljena pod vprašaj. Ker so bile revne in so morale delati, so bile v družbi bolj izpostavljene in niso mogle živeti tako neopazno, kot se je tedaj zahtevalo za žensko. S svojim načinom življenja in s spodbudami, ki jih je dala za prihodnost, se je Angela Merici postavila proti »teatralni« in »fasadni družbi« svojega časa in je postala s tem del tistega gibanja, ki si je v odgovor na vedno večjo posvetnost, pa tudi v pozitivnem spopadu z zahtevami, ki so se postavljale sodobnemu človeku, prizadevalo za vračanje k pristnemu krščanstvu.

(iz knjige s. M. Jasna Kogoj, Sv. Angela Merici : vedno živa med nami)

Gospod, naj zaživim pristno krščanstvo!